S fantom sva skupaj že dve leti, star je 22 let, dve leti je starejši od mene. Imava se rada, težko zdrživa drug brez drugega, rada žurirava, oba se veliko ukvarjava s športom, predvsem z adrenalinskimi športi, in ker tudi tekmujeva, veliko potujeva. Sama živim z materjo, fant pa z očimom in polbratom, ker mu je mama umrla, ko je bil star šestnajst let. Mene pri najinem odnosu moti, ker fantu ni do spolnih odnosov. Na začetku najine zveze sva jih imela kar pogosto, zdaj pa čedalje manj. Zdi se mi, da se jih fant celo izogiba, prav trudi se, da nisva sama, pri meni noče prespati, četudi sem kdaj sama, kjerkoli sva, je najraje na skupnih ležiščih, če sva v svoji sobi, pa vedno najde izgovor, da mora na pijačo ali na pogovor s prijatelji, in pride, ko že spim. Zadnje čase se izogiba tudi drugačnim nežnostim in dotikom. Večkrat sem se z njim hotela o tem pogovoriti, pa se izogiba, še več, kar ponori. Pravi, da pretiravam in da ne ve, kaj bi pravzaprav rada, da ko mine prva ljubezen, je to normalno. Meni pa ni, jaz si želim nežnosti in spolnih odnosov, vedno bolj mi je odveč, da jih je toliko okoli naju, rada bi bila večkrat sama z njim. Če je v družbi, oživi, če pa sva sama, se mi zdi, da otopi. Začela sem se počutiti neljubljeno in osamljeno. Ali tudi vi mislite, da pretiravam?