Ljudje se vse premalo zavedamo, da komunikacije po radijskem etru s sabo prinašajo tudi tveganje, popolne zaščite pa tako ali tako ni. Podobna pesem, celo najbolj razširjena, so brezžična računalniška omrežja. Še pred kratkim je vsak, komur so mu šli na živce kabli, lahko kupil WLAN in občutek, da se nekaj pretaka kar po zraku, je bil nadvse dober. Enako dober je bil občutek vseh tistih, ki so se zaradi nepoznavanja tehnologije ali branja navodil brezplačno priključili na to isto brezžično vstopno točko od soseda in zastonj uporabljali njegov internet. Pred nekaj leti smo po Ljubljani za potrebe članka lovili nezaklenjene vstopne točke neprevidnih uporabnikov. Dovolj je prenosni računalnik, antena »jagica« za boljši sprejem in avto, s katerim se vozite po naselju. Parkirati pred poslovnim objektom in se priklopiti na mrežo kakega podjetja ni problem niti danes, bolj skrbi to, da se od tega trenutka naprej zaradi malomarnega konfiguriranja omrežja zunanjemu vohunu prikažejo tudi računalniki v mreži pa vse dostopne datoteke in velikokrat tudi poslovna dokumentacija. Medtem ko direktor leži zleknjen v naslanjaču in na prenosnem računalniku prebira elektronsko pošto, nekdo drug pred zgradbo veselo kopira vse poslovne in še katere druge skrivnosti. Tako početje se rado konča na tiskalniku, ko lastnik le debelo gleda v kup črno potiskanega papirja s kakim simbolom na sredi (in posledično prazno kartušo ali tonerjem). Vseeno je, ali gre za podjetje ali domačega uporabnika, navodila, priložena usmerjevalniku, enostavno razlagajo načine in principe zaščite, čeprav tudi ti niso neprebojni. S pravimi programi povprečno domače brezžično omrežje pade v manj kot dveh urah, z zelenice pred hišo, recimo. In če prek mobilnih telefonov posnamejo samo glas, vam brezžično na primitiven način izropajo cel računalnik, ne da bi sploh opazili, razen če so se nepridipravi, čuki ali kaki tretji osebki s plačanimi vzgibi odločili pustiti tudi podpis v obliki črnih listov ali izbrisanih datotek.