Superračunalnik v Readingu je dovolj velik, da lahko prebavi na milijone podatkov. Vremenski model, s katerim potem izračunava podatke za prihodnost, je uporaben tudi za dnevne napovedi. A en sam je preobremenjen, zato po tednu ali dveh začne oddajati samo še nesmisle. Meteorologi si pomagajo s trikom: model klonirajo in nato cele čete potomcev delujejo hkrati. Trenutno jih je 41 in vse na začetku napolnijo s trenutnimi vremenskimi podatki. A ker dejanskega stanja nikoli ni mogoče povsem natančno zaobjeti, vsak model dobi rahlo drugačne izhodiščne podatke. Nato računalnik simulira vremensko dogajanje po vsem svetu: območja zračnega pritiska se premikajo vsako uro, sneg pada in se tali, nad Indijo se zbirajo monsunski oblaki – vse skoraj tako kot na pravem planetu.