1. Programska oprema Ko se je zmogljivost računalnikov povečevala, so lahko del te zmogljivosti namenili temu, da je računalnik postajal prijaznejši do uporabnikov. Namesto vpisovanja zapletenih ukazov in imen datotek danes uporabnik z miško preprosto klikne na sličico, ki predstavlja določen program ali datoteko, računalnik pa potem poskrbi, da se izbrani program izvede ter uporabi podatke iz datoteke, ki jo je uporabnik izbral. Kot smo že povedali, mora tudi za to poskrbeti program oziroma cela zbirka programov. Zbirko vseh programov, ki se izvajajo na računalniku zato, da uporabniku poenostavljajo delo in omogočajo izvajanje drugih programov, imenujemo operacijski sistem. Na osebnih računalnikih danes največ uporabljamo operacijska sistema Linux in Windows. Operacijski sistem skrije pred uporabnikom mnoge podrobnosti, povezane z delom računalnika, in poskrbi da je delo z njim enostavnejše. Zato uporabnik niti ne opazi, da se po zaslugi operacijskega sistema na računalniku hkrati lahko izvaja več programov, čeprav ima le en procesor in se zato lahko v resnici izvaja le en program. Program, ki se izvaja, se imenuje proces. Operacijski sistem namreč zelo hitro menjava procese na procesorju in zato imamo občutek, da vsi tečejo hkrati. Druga pomembna naloga operacijskega sistema je skrb za dodeljevanje delovnega pomnilnika. Vse druge programe, ki so namenjeni posameznim opravilom, imenujemo uporabniška programska oprema. V to skupino sodijo urejevalniki in prikazovalniki besedila, prosojnic, slik, zvoka in videa, spletni brskalniki, programi za delo z elektronsko pošto, klepetalniki, programi za stiskanje podatkov ter programi za urejanje in izdelavo zgoščenk. Omenili smo le nekaj programov, ki jih pri večini uporabnikov osebnih računalnikov najpogosteje najdemo. V posebno skupino bi lahko uvrstili protivirusne programe, ki bi sicer zaradi svojih značilnosti sodili v operacijski sistem, a so zaradi posebne aktualnosti in potrebe po stalnem dopolnjevanju in posodabljanju na voljo kot posebni programi. Uporabnik računalnika komunicira z operacijskim sistemom preko uporabniškega vmesnika, ki je v sodobnih sistemih narejen grafično in s pomočjo oken. Grafična izvedba vmesnika pomeni, da so viri, ki so na računalniku na voljo uporabniku, predstavljeni na zaslonu z majhnimi sličicami, imenovanimi ikone. Uporabnik dela z izbranim virom tako, da klikne na ikono. S klikom na levo tipko na miški sproži izvajanje programa, ki je povezan z ikono, s klikom na desno tipko pa se odpre seznam ukazov, ki so povezani z delovanjem. Okna so na zaslonu predstavljena kot pravokotne površine z okviri. Predstavljajo lahko posamezne vire ali pa programe, ki se izvajajo.