V tisti vasi z njivami, ki jo je za vedno zapustil nekje pri petnajstih, se je nekega soparnega in prašnega popoldneva, ko so se na nebu namesto oblakov zbirale in se napihovale jate škorcev, začele širiti govorice o njegovem nenavadnem čopu. Ena je govorila, da je imel lase že kot dojenček, ne puha, in da ga je za tisti šop prijela njegova prava mama, ko ga je vrgla na prod, in ko je dobri Bog videl to prekletstvo, je tisti kraj zaznamoval. Druga, kateri je botra Sorica trdno verjela, je bila, da tam, kjer ima prste vmes Nečisti, ne more biti čistih stvari, in da je uboga ženska, kdor koli je že bila, sama že dobro vedela, zakaj se mora znebiti otroka. V tej različici se ni spregledalo dejstvo, da so ga ob reki našli drugi dan po Sv. Iliju, in tako je na dolgo in široko razpredala o laseh kot plodu zemlje, ker je on, plod, ležal kot buča, saj majhen, kot je bil, še ni mogel sedeti ali se plaziti in tako je šel ves blagoslov preroka v njegove lase, namesto da bi se porazdelil med kumarice in paradižnike, pšenico in rž. Mamca Silca, h kateri so hodili vsi in se niso zmenili za bolničarja, da bi jih ozdravil bolezni, ki je dobro in slabo jemala iz trav, rož in korenin, je menila, da zvarki iz njegovih las (vneto je iskala šope, ki jih je metal stran vsake štiri ure, a je le redko katerega našla) bolje kot kar koli drugega zdravijo revmatizem, kar je znak, da čop ne raste iz kože, ampak iz kosti v glavi, če ne naravnost iz možganov. Pop Nae, ki so ga o zadevi večkrat spraševali in ki se drugače ni zadovoljil s tem, da je fant samo mlatil fižol, ampak je moral tudi pobirati slive, skladati vreče pšenice in koruze, kopati krompir, ščetkati konje, loviti krape, nabirati in kuriti gnoj, obrezovati trte, striči ovce in opravljati številna druga opravila, je ugotovil, da so zelo čudna pota Gospodova. Na neko cvetno nedeljo, ko so ga vernice privile, naj pove svoje mnenje (obstopile so ga pri cerkvenih vratih, kričale, krilile z rokami in si ves čas popravljale rute, ki so jim drsele na potna čela), je postal v obraz zeleno bel, potem živo rdeč, pa spet zeleno bel (njegov obraz z velikimi čeljustmi in majhnim čelom je bil za trenutek podoben račjemu jajcu) in izjavil, da je Poljub gobavca najpomembnejši nauk iz Svetega pisma. Drugače je v takšnih okoliščinah pop poiskal fanta v množici, ga prijel za roke, mu snel klobuk (bilo je prvič, da je fant nežno sprejel, da se mu sname klobuk) in mu sopeče poljubil čop, ki se je ravno približeval največji velikosti pred striženjem, dvajsetim centimetrom. Ponosno kot čopič so se njegovi modro črni lasje svetili na soncu in izzvali skupinski vzklik navdušenja in tako pomirili ženske. Toda zgodovina omenjenega nenavadnega čopa, zgodovina, ne mitologija, v svoji čisti obliki, ki je niso omadeževala pripovedovanja kristjanov ali nevernikov (v obliki, do katere imajo dostop le redki brez naravne matere), je popolnoma drugačna. Mlada Stanca, dekle z majhno skrinjo dote in precej razcapana, saj ni imela očeta, je pa imela pet bratov in sester, z medeno rumenimi prameni las, ki so ji segali do pasu, dobra plesalka kola, ki si jo zlahka pripravil do smeha, s sladkimi očmi, je ostala noseča po enotedenski ljubezni z žandarjem, ki je pozimi prišel v njeno gorsko vasico zaradi zločina, storjenega v vinski kleti graščine. Otrok ni hotel ven ne s kuhanim vinom iz soda ne z juho iz repinca, niti s kosmuljami, dodanimi k čaju iz buč, tako da je malo pred veliko nočjo zbežala v Buzău in od tam malo z vozom malo peš, kot je naneslo, v Brăilo, kjer je vedela, da živi očetova sestra, ki je ni videla še nikoli v življenju. Ni je našla. So pa našli njo, izmučeno, sestradano, umazano in prestrašeno kot pritepenega psa, Turki, ki so stražili silos. Naredila si je gnezdece na nekaj metrov visokem kupu pšenice in ves čas iz dlani jedla trda in zlata zrna. Tudi Alah je včasih dober, ne kot naš Bog, toda tudi on je lahko dober, kadar je treba rešiti nesrečno bitje, ki se je samo v treh ali štirih dnevih, po nekaj vročih kopelih in človeku dostojni hrani, spremenilo v lepo in marljivo, nasmejano in podložno dekle. Pregnali so jo pozneje, ko je trebuh postal velik in jih je razjezil. Prišla je mila topla jesen in je zato lahko živela v močvirju med stoječo vodo in trsjem, naučila se je, kako se molze divja krava, če teleta privežeš za vrbo ali topol, kako zvabiti rake na breg, če jim diši po mrhovini, kako ujeti starega soma v vrtincu s kot pest velikim krapom, kako razlikovati užitne gobe od strupenih z uporabo srebrnega križca za vratom. Bila je v sedmem mescu in ni ji dišalo nič, kar je bilo pred njenimi očmi, in nič, kar je videla od daleč, si pa je od vsega srca, kar tresla se je, točila solze, kričala, se valjala po razmočeni zemlji z vonjem po meti in gnitju, molila na kolenih, si pulila lase, ki so ji segali do kolen, in si grebla obraz, želela račja jetra. In to potem, ko se je pri njeni v zemljo vkopani kolibi, kot da bi imele nerazumljiv postanek na poti proti krajem, kjer ni košave in zmrzali, ustavila jata divjih rac. Črno modre s smešnimi čopki, suhljate in izjemno glasne, toliko jih je bilo, da si imel občutek, ko so se dvignile nad močvirjem, da se je nebo pomračilo. Vsakič, ko so poletele, ni vedela, ali so dokončno odšle ali pa so se v iskanju mlačne vode in jate rib samo malo premaknile. Besno je stiskala pesti, dokler nohti niso prerezali kožo na dlaneh, ki je začela krvaveti. Na otoku, daleč na peščenem delu proti mestu, je stalo nekaj hiš in vsake toliko je z njihovimi gospodarji sklenila kupčijo: menjala je ikre za žico in trnke, za vžigalice je dala čaj, ki ga je težko nabrala, odhajala je z naročjem, polnim murv, cele kilograme je nosila in se vračala s steklenico petroleja. Od njih, namrščenih in tihih ljudi, ki so jo gledali, kot da bi bila ptičje strašilo, in ki so iz nje brili norce in jo ves čas goljufali, je dobila dve kangli tropin, ki so ostale v kotlu za žganjekuho. V zameno jim je dala meter dolgo ščuko, ki se je še premikala. Celo popoldne je z natančnostjo ženske, ki je vešča predenja surove svile iz zapredka sviloprejk, tkanja na statvah in pletenja pogač za spomin na mrtve, s fermentiranimi in dolgo destiliranimi ostanki mirabele napolnila trebuhe na stotine rib -belic, rdečeokih, smučev in sulcev, ostrižev, platnic, podustov in ploščičev – ujetih v njeno bedno mrežo, ki jo je pred nekaj tedni dobila v zameno za živega kozjega mladiča. Race, ki so se zbrale ob majhnem jezeru, da bi se zatekle pred vetrom, je iskala ob mraku, bilo jih je na pretek, tam okoli tisoč, nemočno so cvilile, nobena ni gagala. Stanca (katere imena otrok, ki ga je nosila v trebuhu, ni poznal, čeprav je Čopko sanjal o tem, da bi ga izvedel, Gherghe malo manj, Onufrie pa sploh ne) se jim je tiho približala. Zmočila se je in se do stegen umazala z blatom, ko se je plazila med stebli trsja in v vodo okoli sebe metala alkoholizirane plavice. Race je niso začutile, ona je preživela dolgo noč čakanja brez sna, v kateri je mislila in molila, da bi njen načrt uspel, v noči, ko je plod v njenem telesu brcal kot še nikoli. Zjutraj, ko se je sonce pripravljalo, da vzide, in se je meglica nad reko počasi razkadila, je jata rac še zadnjič stresla svoje mlečno perje in poletela z grozljivim prhutanjem kril. Ni ji bilo žal, ker je nabrala devetinštirideset pijanih rac. Prerezala jim je trebuhe in pojedla surova jetra, vžigalice in razklana drva je še imela, a ni imela potrpljenja. Z ust in lic je sprala krvave proge. Vse, kar je imela, mrežo, petrolej, odejo, prismojeno kozico, je dala, da bi s čolnom prečkala Donavo in se odpravila po zapuščenih in od ognja črnih poljih proti svoji gorski vasici. Nekje po poti je v akacijevem gozdu rodila fantka. Ovila ga je v belo platno, ki ga je imela še iz Brăile, iz časa, ko je še živela v silosu, in ga je vsak dan prala in sušila na soncu, in položila na posteljico iz vej in trave, na bregu neke reke. Še opazila ni, da ima dojenček na vrhu glave čop, dolg kot cela glavica.