Le 35 kilometrov od Bihaća je na hrvaški strani krajinski park s Plitvicami, kjer je dovolj nastanitvenih zmogljivosti za obiskovalce sosednjih pokrajin. Tako so turistični delavci z obeh strani meje našli skupen interes. Gostje Plitvic lahko prespijo v enem od hotelov ali pri zasebnikih, nato pa se odpravijo še k sosedom. V Bihaću so nam na nedavni predstavitvi svoje ponudbe dokazali, da vsakega gosta sprejmejo kot prijatelja in nikogar ne pustijo ravnodušnega. V svojo lepotico, reko Uno, so tako zaverovani, da so po njej poimenovali banko, pivo, avtobusno podjetje, svoje hčerke in še kaj. Pravijo, da je za nekatere Una reka življenja, za druge pa življenje samo. Ob njej teče enotirna železnica, po kateri vodi najhitrejša pot do morja, zato je nekoč vozilo po njej na dan tudi do 80 vlakov. Med vojno je bila proga uničena, pred kratkim pa so jo ponovno usposobili in bili smo med prvimi, ki smo se s promocijskim vlakom (žal z dotrajanimi vagoni, ki jih imamo v spominu še iz otroštva) popeljali ob reki po Unsko-sanjskem kantonu do kraja Martin Brod, ki je oddaljen kakšnih 50 kilometrov od Bihaća. Do tja pelje proga skozi številne predore, nekaj časa po bosanski, pa spet po hrvaški strani. Menda kar sedemkrat prečka državno mejo. Iz vlaka je moč občudovati slapove, krivulje in brzice, ki jih na svoji poti ubira Una, vsem pa je zastal dih ob pogledu na Štrbački buk, največji slap na reki. Le postaja v Kulen Vakufu in že smo bili v Martin Brodu, kjer je start regate raftarjev, ki jo prirejajo že od 1963. leta vedno zadnji teden julija. Legenda pripoveduje, da je dobil kraj ime po dekletu Marti, ki je zaradi nesrečne ljubezni poiskala smrt v čudovitem slapu, ki se tukaj spušča z višine s tako močjo, da se ga sliši daleč naokoli.