volj. Ozdravljenje, za vsako ceno, pa naj stane, kar hoče. Zgodbe o drogah so izpisane, želim povedati, kaj se je dogajalo v mojih možganih, v mojem doumetju, da sem se brez upora zlila v kalup, ki mi ga je nastavil čas. Nisem več manipulirala s svojimi čustvi in najlepši je bil čas, ko sem ustvarjala. Želela sem te spoznati. Želela sem izvedeti, kdo si, kako se boriš proti vetru brez psihiatrov, tako kot jaz. Vedela sem, da veš, kaj je zdravljenje odvisnosti, kaj pomenijo besede, ki so zgolj manipulacija, laganje, krog pekla, ki mu ni in ni konca. Želela sem staviti nase ali na nič. To je postajal edini čar, za katerega mi je bilo vredno živeti. Poletje se je vesilo v jesen, listje je odpadlo, bila sem na UP-u, terapevtka je bila fajn, kup ljudi sem imela okoli sebe. In hlad je gomazel po meni, nič ljubezni, le tisto obupno upanje. Najbolj neznosno je to, da nič ni neznosno. Jesen je vstopila v moje misli. Kot da so ponovitve mogoče, kot da moj čas ni skopo odmerjen. Dogodki in podobe pred mojimi očmi so se spreminjali. Včasih sem se še vračala v preteklost. Kdo sem bila, mi je postajalo vse bolj jasno, da je bil moj dan odvisen od odmerka metadona in kupa tablet, sem se zavedala sama. Počasi je tudi komuna izgorela v meni kot slab spomin. Sanjala sem o valovanju dveh teles, si v mislih risala podobe, domišljija pa je bila moja stalnica. Se pomnim, ko sem čepela med vrtnicami in si govorila: Kličem lepoto, vrača se beda. Listje je odpadalo z dreves, včasih sem v zgodnjem jutru pometala listke ter v sebi hrepenela, da bo prišla ljubezen, da bo nekdo utrgal vrtnico zame. Nočne more so se kdaj pa kdaj spet vrnile, odgnala sem jih z novimi zamahi. Melanholično stanje duha me je spremljalo. Še sem upala. In še sem se vračala. K psihiatru, k terapevtom, vse moje življenje je sestavljeno iz terapij. In potem sem se zamislila: Kaj pa ljubezen? Minljivost pa, ne da se ji izogniti, šel je čas mimo mene, v bistvu sem si nekaj obupno želela. Da bi te spoznala. Utrujena od tavanja iz ene ustanove v drugo sem sklenila, da poskusim. Takole vpeta med vse zadeve sem nekega decembrskega dne odšla na Društvo pisateljev v Ljubljani. Prosila sem za njegov elektronski naslov. Prestrašena, pa vendar odločna sem posegla v svoje sanje. Moja jutra so postajala vse hladnejša. Isti dan me je z infekcijske klinike poklicala zdravnica. Naj pridem na punkcijo jeter. Imam namreč hepatitis C. V tistem dnevu sem popoldne z njegovim naslovom odšla na infekcijsko kliniko. Kupila sem še njegovo neprebrano knjigo, jo stisnila med dlani ter odhitela tja, kjer sem pred leti že bila. Tokrat sem imela v zavesti, da se pozdravim. Kot da moje zdravljenje nima konca, kot podobe, ki se vrstijo pred mojimi očmi, ter spomini, ki so le val ponovnega hrepenenja in upanja, da bo teh iskanj enkrat za vedno konec. Na kliniki sem v rokah stiskala mobilni telefon in tvojo knjigo. Posegli so vame. Z iglo. Mi odvzeli košček jeter in mi rekli, naj ležim. Ležala sem čisto pri miru. Vame se je naselil bolnišnični hlad. Vse je izginilo. Poletna izparina, sonce, misli so bile zazrte v bel zid, na katerega sem izpisala svoje ime.