Sergej Bakajesin, po poklicu strojni častnik, se je z devetnajstimi leti prvič odločil pluti po modrih vodah Aralskega jezera. Kmalu za tem je bil poklican na služenje vojaškega roka v črnomorsko floto takratne Sovjetske zveze. "Bil sem edini na vsej ladji iz republike Karakalpak," pove ponosno, medtem ko govori o svojih uzbeških koreninah in kaže skupinsko fotografijo posadke ladje, na kateri je služil vojaščino. Ko jo je odslužil, je odnesel čine in odlikovanja s seboj na Aralsko jezero. "Pri 27 sem postal kapetan transportne ladje kombinata za predelavo rib. Ladja se je imenovala Lebed (labod). Ime je dobila po labodih, ki so takrat v velikem številu, predvsem poleti, naseljevali Aralsko jezero. To so bila moja najlepša leta. Prekrižarili smo Aralsko jezero od Munjaka do Arala v Kazahstanu: 221 navtičnih milj, 470 kilometrov. Prevažali smo blago od rečnega ustja uzbeške reke Amu Darje pa tja do Sir Darje v Kazahstanu. Med tema dvema rekama smo vzdrževali glavno transportno pot za območje Centralne Azije." Dandanes Sergejev Labod skupaj z drugimi 200 ladjami njihove ribiške flote razpada na suhem, tam, kjer je bil včasih zaliv. Oster veter je spremenil peščene obale v puščavske sipine in jezersko rastlinje v bledo grmičevje. Le školjke spominjajo na življenje, ki je nekoč prebivalo pod jezersko gladino. "Plimovanje se je začelo že spomladi leta 1964," pove Sergej in pokaže na nasedle ladje. "Po koncu jeseni se voda ni več vrnila. Vse, kar smo lahko videli, je bila v neskončnost odmikajoča se voda. Gladina se je vsako leto znižala za 45 centimetrov do trenutka, ko je za vedno izginila."