Zaradi globalizacije, bi se lahko glasil splošen odgovor. A ne le to. Trditev, da je življenje tukaj drugačno od tistega, od koder prihajajo telenovele, ne drži povsem. Prihajajo namreč iz tistega dela sveta, ki goji iste vrednote kot preostali zahod. Ne glede na tamkajšnje avtohtono prebivalstvo ne gre pozabiti, da dominantna kultura v Latinski Ameriki prihaja iz Evrope. Telenovele kot specifična zvrst televizijskega filma oziroma serijskih nadaljevank v svojih zgodbah poudarjajo prav to, zahodne vrednote, predvsem tiste univerzalne, kot sta ljubezen in pravičnost. Gre za melodrame po scenarijih, ki vsebujejo nekatere standardne elemente, kot je ljubezenska zgodba, v kateri se prepletajo sovraštvo, maščevanje, spletke, želja po uspehu in seveda srečen konec, brez katerega ni telenovele. Drugače rečeno, telenovele v svoji pripovedi združujejo strasti in aspiracije, solze in smeh, pogoje in nagrade, razočaranje in nove zveze, pravičnost in kaznovanje itn. Ob tem so zmeraj prisotna nasprotja med revnimi in bogatimi, med preprostostjo in bahavostjo. Gre za recepturo, sestavljeno iz raznih nasprotujočih si čustev v izmišljenem družbenem prostoru, ki so ga nekateri poimenovali »izmišljena skupnost«. Scenariji igrajo na čustva gledalcev in jih ne puščajo ravnodušne. Pripomniti velja, da telenovele nagovarjajo neki tip gledalca bodisi z zgodovinsko tematiko bodisi z zgodbami, ki jih piše življenje. Zato bo ob gledanju teh melodram vsaka babica, bodisi mehiška, angleška ali pa slovenska, reagirala vsaj podobno, če že ne enako.