V sedanjih časih digitalne tehnologije smo že skoraj pozabili na stare gramofone. Prvemu se je zvočni zapis posrečil Thomasu Edisonu. Njegov fonograf je zvoke zapisoval z vibrirajočo iglo v staniol, ovit okrog valjčka, ki se je med zapisovanjem vrtel. Naprava je bila preprosta in ni omogočala razmnoževanja zapisa. Fonograf je bilo treba oblikovati drugače in pri tem je bil najuspešnejši nemški priseljenec v Ameriki Emil Berliner. V washingtonskem patentnem uradu je 26. septembra 1887 prijavil aparat, ki ga je poimenoval gramofon. Prednost njegovega gramofona je bila v tem, da je namesto valja, na katerega so zvok zapisovali v obliki horizontalne vijačnice, uporabil ploščo, na kateri je igla na ročici puščala brazdo v obliki spirale. Gramofonske plošče so najprej izdelovali iz šelaka, smole, ki jo izloča vrsta tropskih uši, dodali pa so mu še barit, saje in živalsko dlako. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so to mešanico zamenjali z vinilkloridom.