Nenadoma je v nekaj letih sredi 18. stoletja izbruhnil strah – strah, ki se je izražal v medicinskih izrazih, ki pa ga je predvsem navdihoval moralni mit. Ljudje so se ustrašili precej skrivnostne bolezni, ki naj bi se širila, tako so pravili, iz zapornih ustanov in naj bi že kmalu ogrozila mesta. Širile so se govorice o zaporni vročici; pripovedovali so si o vozovih obsojencev, ljudeh v verigah, ki so se pomikali skozi mesta in za seboj puščali brazdo zla; mislili so, da skorbut povzroča nalezljive bolezni; menili so, da bo zrak, ki ga je pokvarilo zlo, izpridil stanovanjske četrti. Vnovič se je vsilila velika podoba srednjeveške groze, ki je v metaforah strahu vnovič porodila paniko. Zaporna ustanova ni bila več zgolj leprozorij na robu mesta; bila je gobavost sama na obličju mesta: »Strašen tvor na državnem telesu, velik, globok, gnojen tvor, ki si ga je mogoče zamisliti le, če odvrnemo pogled stran od njega. Celo zrak na tem kraju, ki ga je mogoče čutiti že 400 sežnjev daleč – vse vam govori, da se bližate kraju nasilja, azilu ponižanja in nesreče.«3 Veliko teh središč zapiranja so postavili prav na krajih, kjer so nekoč imeli zaprte gobavce; bilo je, kot da bi skoz stoletja okužba dosegla nove prebivalce. Prevzeli so pečat in pomen, ki so jih imeli ti kraji: »Prevelik leprozorij za prestolnico! Imena Bicétre ni mogoče izgovoriti, ne da bi imeli pri tem neizrekljiv občutek odpora, groze in prezira... Postal je sprejemališče vsega, kar je v družbi najbolj ostudnega in nizkotnega.«*