Seveda postopki bogatenja oziroma pridobivanja rud, posebno zlata, v zgodovini niso ostali neopaženi. Grški zgodovinar Herodot (ok. leta 430 pr. n. š.) v opisu izpiranja zlata povzema poročilo starih Kartažanov o tem, kako so Libijci v bližini današnjega Tunisa iz mulja izpirali zrna zlata, pri čemer so uporabljali s smolo namazana ptičja peresa; Apolonij z Rodosa (ok. leta 200 pr. n. š.), avtor epa o Argonavtih, omenja ovčjo kožo, obloženo z zlatimi zrnci (zlato runo); tudi Plinij st. (ok. leta 70 n. š.) v svoji knjigi Historia naturalis opisuje izpiranje zlata v jarkih s pomočjo rožmarinu podobnih rastlin, na katerih se zrna zlata zaustavijo zaradi hrapavosti -- ko »zapolnjeno« rastlinje zažgejo in izperejo pepel, pa dobijo čisto zlato. Grški filozof Aristotel (384--322 pr. n. š.) v svoji knjigi De animalium generatione II, v kateri sicer opisuje anatomijo in fiziologijo živalskih organov, piše tudi o elementih vodi, zemlji in zraku ter pri tem pojasni pojem pene. Aristotel poudari, da če tvarino, ki vsebuje svinčevemu sijajniku podobne minerale, pomešamo z vodo, oljem in zrakom, se pri tem nastali zračni mehurčki obložijo z mineralnimi delci in se na površini združijo v peno. Ta postopek lahko štejemo za postopek bogatenja in je podoben današnjemu flotacijskemu postopku. Ker pa je na jugu Atike rudnik Lavrion, ki je bil v davnini vir blagostanja Grčije, lahko sklepamo, da so v njem stari Grki opisani postopek uporabljali za bogatenje rude.