Par logičnih ugank ne popravi nerazgibanosti igre.očetju pravili pixel hunt, lov na piksle, in v Silver Earringu se ta podigra vrača v velikem slogu. Na sleherni od kakega ducata lokacij moramo poiskati vse, kar so avtorji predvideli, zakaj dotlej nam iti ni. Pri tem ne šnofamo za očitnimi dokazi, kot so morilsko orožje, truplo v kredenci in kri na rjuhi. Nak, veliki detektiv pobira lase, svinjarijo iz umivalnika, čike in pepel, stenske slike, ptičja peresa in podobne zadeve. Vse to se sicer sliši kot obvezno dokazno gradivo, vendar je v igri močno zapretiravano. Sherlock pač ni forenzik iz CSIja, marveč njegove metode slonijo na tako imenovanem deduktivnem sklepanju. Ampak iskanje dlak bi še šlo, če bi bila večina teh najdb neobveznih. Navsezadnje smo videli precej sorodnih naslovov, v katerih so določena dejanja, pogovori in predmeti nujni, preostalo pa je tam le za boljše razumevanje ali za globljo izkušnjo. Žal je naš lik drugačnega mnenja. V svojo rezidenco na znameniti Pekarski ulici se ne bo vrnil, dokler ne najde vsega gradiva. Pri tem je najbolj butasto, da ne gre za neke vnaprej iskane reči, marveč za prosto brskanje. Ker očitno Holmes natanko ve, koliko 'krucialnih' malenkosti je raztresenih naokoli, bi lahko snovalci na zaslon preprosto postavili števec, ki bi kazal, da smo našli osem stvari od predvidenih desetih. Ko preždiš ure in ure v dveh sobah samo zato, ker nisi vrgel uča na eno od povsem nepomembnih fotografij, je občutek itak že dokraja pokvarjen.