TALENT je že drugi psevdonim, s katerim smo imeli opraviti prejšnji teden. Razen tega, da se bavi z instalacijami od '86, tridesetletni Zemunčan, ki se skriva za njim, tudi upravlja s klaviaturami v skupini Ramba Amadeusa, v Slovenijo pa je s pomočjo ŠOU-a in galerije Škuc prišel odkrivat nove planjave izza občutno zmanjšanega obzorja rodne države. Seveda kot zasebnik, ali kot je dejal njegov spokesman Vuk Čosić, pripadnik subkulture, ki vse, kar ima, nosi v nahrbtniku. Spričo majhne kapacitete le-tega se tako ni čuditi asketski postavitvi video instalacije v Kapelici K4 niti pretežno v fotografijah vsidranem pregledu Retrospect v Škucu. In če je vsa milijarda unikatnih fotografij zemunskega zvonika in tamkajšnjih ptičev v Kapelici skupaj z warholovsko puščobnim videom pustila ne prav dobrodošli okus po ogromnem trudu za minimalni učinek, so vsi tako ali drugače razstavljeni mobili, readymadi iz živalske kože in ptičje perje v Škucu dosti bolj slastna jed. In ne samo za tiste, ki Talentovo obsesijo z razkrojenimi piščančjimi trupli in kremplji, vklenjenimi v odpadne surovine, lagodno jemljejo za udomačeno metaforo človeške eksistence in jih bo nagravžni udarec zadel direktno v želodec šele v snu. Memento mori pod embargom, morda kdaj tudi v živo, zanalašč za to galerijo in ne le - silom prilike - za vnazaj? Upajmo.