Hitro se prizor v taboru Hunov predrugači. Vojaki tekajo sem ter tja, odklepajo vozove, preiskujejo kolesa, polomljeno popravljajo. Žene spravljajo na vozove živež, obleko in otroke. Zopet drugi brusijo svetle meče, snažijo ostre sulice, sučejo nove strune ter jih raztegujejo na loke, pulijo puščice, z jermenjem zapletajo raztrgane ščite, pokrivalom prilepljajo mnogovrstna znamenja, da pomnože strahovito podobo lastnih teles; ta prelepi čeladi konjski rep, oni šop različnega ptičjega perja, tretji našije volčjo ali medvedovo glavo. Od daleč se dozdeva ta šum klic, vrisk, ropot in pok kot zamolklo grmenje nevihte, ki se pripravlja v naravi. Med tem ropotom doni divje petje. Sluge letajo sem ter tja naglo kot blisk, spolnjujejo povelja. Daleč v oddaljene hribe karpatskih gorà se glasè rogovi, njih jek odmeva kot tožen, obupen stok gorskih vil, ki nemara vidijo že tisoče in tisoče gnilih, strohnelih trupel, slišijo stotine in stotine krvavečih ranjencev, vidijo dim in pepel podrtih mest, gledajo toliko žalostno vzdihujočih prebivalcev mirnih vasi, ki begajo okoli brez domovja, brez strehe in živeža in žalujejo po ljubih sorodnikih, ki trohnè za živež ostudnim krokarjem v oglejskih močvirjih...