Včeraj sem začela pisati o tistih japonskih teve risankah, ob katerih je otrokom postalo slabo - se pravi o tem, kako morejo tehnologije spreminjati naša telesa. Resna reč - tudi komična, če nanjo pogledate od daleč, recimo s perspektive Jaya Lena. Jay Leno, vsak dan ob enajstih zvečer na NBC, je zakon. Naj bo svet še tako tmuren in mračen, Leno vas spravi v smeh. Obljubim. Tudi, če tega ne priznate, njegove šale so pač politično nekorektne. Na primer tista o skrivnostni ptičji gripi, ki je zajela Hong Kong. Leno napove neposreden prenos iz čakalnice nekega hongkonškega zdravnika. Tam dva pacienta, oba obolela za t.i. hongkonško oz. ptičjo gripo. Prvi zakašlja. Glasovi, ki jih oddaja, so podobni ptičjemu čivkanju. Drugi začne kihati. Iz nosu mu prhnejo kosmi ptičjega perja. "Ste dehidrirani?" se zasliši glas nekoga tretjega, takoj zatem še odgovor: "Piti morate." Pred človekom s perjem se znajde stojalo s plitvo posodo, polno vode - človek skloni glavo in pije tako, da ustnice nekajkrat pomoči v vodo. Ha! Meni se je že od nekdaj zdelo, da gripa človeka spremeni v eno tako čudno žival. Spreminjajo pa nas tudi mediji: bolj intenzivno kot so mediji prisotni v naši neposredni okolici, več in hitreje smo sposobni zaznavati. Tako, tu naj bi se zgodba te kolumne začela, danes ponoči pa me je presunilo. Kaj? Komaj pol leta sem spet v Ljubljani - pa se bom kar mirno vdala v usodo in omejila svoje življenje na okvir teve ekrana? Se čudila rečem v krasnem lepem svetu, glede prostora, v katerem živim, pa se mirno delala, kot da nič ni?