Iskanje izvorov ženske simbolike v Ameriki seže v prva leta evropejskega naseljevanja Novega sveta, ko je Ameriko pogosto simbolizirala podoba indijanske kraljice, ki je, oblečena v komaj kaj več kot ptičje perje v laseh, predstavljala eksoticizem, nevarnost in avanturizem; atribute, s katerimi so raziskovalci 16. in 17. stoletja najpogosteje povezovali novo deželo. Nikakor ne smemo zaobiti tudi zgodbe o Pocahontas, hčeri mogočnega indijanskega poglavarja Powhatana, ki je prerasla v pravo legendo o sožitju evropskih naseljencev in avtohtonih prebivalcev Severne Amerike. Deklica je rešila oficirja Johna Smitha pred smrtno kaznijo, se pokristjanila in poročila z visokim angleškim uradnikom Johnom Rolfom. Skupaj sta se leta 1615 odzvala vabilu iz Anglije. 19-letni Indijanki so v Angliji prirejali sprejeme, slikali so jo najimenitnejši slikarji in s kraljevskimi častmi sta jo sprejela celo kralj in kraljica, Indijanka v tradicionalnem oblačilu pa je kot odmev Pocahontas še dolgo simbolizirala Ameriko. Pocahontas je umrla leta 1617, stara 21 let, njena legenda pa je v naslednjih stoletjih rasla v enakem tempu kot Amerika, katero je mlada Indijanka poosebljala v letih navdušene kolonizacije.