Homer je v svojih pesnitvah človeka označeval kot »kruhojedca« in imel to lastnost za združujoče znamenje civiliziranosti. Grški in rimski pisci pa so opisovali navade tujih ljudstev, ki niso poznala kruha in vina, z začudenjem ali morda nekako z zadovoljstvom, saj »drugačno« zmeraj rabi za to, da se potrdimo in pomirimo v lastnih prepričanjih. »Ne poznajo dela na polju,« piše Cezar o Germanih, »in njihova glavna hrana so mleko, sir in meso.«16 Na začetku 2. stoletja je Tacit zapisal, da kupujejo tudi vino (vsaj tisti, ki so se ustalili v bližini bregov Rena). Njihova vsakdanja pijača pa je »tekočina iz ječmena in pšenice, narejena kakor vino«: to je bilo pivo – ali denimo rajši ol – [cervisia], če hočemo poudariti razliko med to polno, gosto tekočino in bistrim pivom, ki so ga začeli pridobivati tisočletje pozneje, ko so mu primešali hmelj. Sicer pa »se hranijo kar z divjimi sadeži, s svežo divjačino, s kislim mlekom«.17 Kakšno stoletje pozneje, ko so se germanska ljudstva že utrdila na ozemlju cesarstva in z orožjem potrdila svojo oblast, so podobno opisovali druga ljudstva, ki »živijo na robu sveta«. V 6. stoletju je Prokopij pisal o Skritobinih, da »ne pijejo vina in ne pridobivajo nobene hrane iz zemlje [...], temveč se tako moški kot ženske posvečajo le lovu«.18 Zahodni Goti pa – nam je zagotavljal Jordan – so poznali vino prek trgovine z bližnjimi narodi. Vendar so imeli vseeno rajši mleko. Jordanes (še zmeraj smo v 6. stoletju) je pripovedoval o skandinavskih ljudstvih, »ki živijo le od mesa«; o Hunih, ki ne poznajo drugega kot lov; in o Skritobinih še, »da ne pripravljajo hrane iz žit, ki jih daje zemlja, temveč živijo od mesa divjih živali in od ptičjih jajc« (Pavel Diakon pa je v 8. stoletju o tem natančneje zapisal, da Skritobini to meso jedo surovo, kar je dodatno znamenje divjaških prehranjevalnih navad – ki ga bomo brez omahovanja vzeli za topičnega).19 Sicer pa ukvarjanje s poljedelstvom še ni zadostovalo, da bi neko ljudstvo uvrstili med »civilizirana«. Ko je Prokopij omenjal Mavre, je zapisal, da se hranijo z žiti – s pšenico in ječmenom – a »jih ne kuhajo in ne meljejo v moko«: skratka, jedo jih »kot živali«20, saj ne poznajo kruha. To pa je jedro vprašanja: človek mora v pridelavo hrane poseči dejavno, jo umetno ustvariti, jo »izumiti«; ne se omejiti, da vzame, kar mu ponudi narava (četudi jo pri tem sam spodbuja).