Kot človek naj bi bil izjemno simpatičen. Bil je visok in robat, a z mehkim glasom. Tisti, ki so ga poznali, so trdili, da ni bil psihopatski morilec, temveč bolj nečimrn terorist, ki se je rad lepo oblačil in preganjal ženske, četudi je bil poročen in je imel tri sinove. Po ugrabitvi Achille Lauro se je moral umakniti iz Tunisa, kjer je živel dotlej, in se preseliti v Irak. Leta 1991 je zapustil odbor PLO in odprl svojo trgovino, pil in jedel v najboljših restavracijah ter pogosto potoval bo Srednjem vzhodu. Aprila leta 2003 so ga kmalu po padcu Bagdada Američani ujeli in ga enajst mesecev držali v ujetništvu, ker niso imeli pravne podlage za prevoz v Ameriko, saj so ga zahtevali tudi Italijani. V ujetništvu je marca 2004 nenadoma umrl, zaradi česar je njegova žena zahtevala neodvisno obdukcijo. »Slišala sem, da bodo preiskovali le Američani. Resnica bo njihova resnica. To ni prav ...« Žena in sinovi namreč niso verjeli, da naj bi najbrž 56-letni Abu Abbas umrl naravne smrti, saj jim je še sredi januarja pošiljal pisma, v katerih je pisal, da se počuti dobro in je zdrav ter pričakuje, da ga bodo izpustili. Zato so menili, da so ga Američani ubili, morda tako, da so mu prenehali dajati zdravila proti visokemu pritisku ali so ga zastrupili.