Seveda se takšnemu početju hitro postavijo po robu represivni organi države; glavna junakinja dovolj razkričanega in učinkovito ufilmnjenega romana Ko jagenjčki obmolknejo je v službi pri enem od njih, pri FBI; Clarice Sterling pošljejo po informacije k največjemu strokovnjaku za množične morilce, v strogem psihiatričnem zaporu zaprtem psihiatru Hannibalu Lectru, ki zgreši črko v svojem imenu in ga potem vzame preveč zares ter se gre kanibalizem na visokem kulinaričnem nivoju. Harrisovo začetno izhodišče iz Jagenjčkov, ki ga potem v nadaljevanju, v romanu Hannibal skoraj logično zaostri v smer cenenega moraliziranja, je to, da je družba tako ali tako naseljena z odbitimi posamezniki, ki delujejo vsak proti vsem: na vseh ravneh, tudi med različnimi represivnimi ustanovami in njihovimi člani obstaja rivalstvo, konkurenca, okruten, čeprav nekrvav boj za obstanek, borba za višja mesta v kljuvalnem redu, torej džungelski, živalski zakoni, slabo prikriti z nekakšno etiketo in civiliziranostjo. Zato ni nič čudnega, da je to isto iztrebljanje na delu tudi med množičnimi morilci in najbolj zakrknjenimi psihopati; Hannibal s svojo čudno močjo in prepričljivostjo, spremljano z izredno načitanostjo in rafiniranostjo, je samo na vrhu prehranjevalne verige in zato je, kadar je le mogoče, pa čeprav na daljavo in samo s prepričevanjem, druge, šibkejše. Je predator, ki čisti družbo manj artikuliranih in zato nujno bolj surovih, nekultiviranih, podivjanih in začetniških psihopatskih morilcev, ki so moteči še toliko bolj, ker so na nek način simptomi, ki kot krik predrejo razkričano medijsko kuliso, ki nas prepričuje, da je vse v najlepšem redu, razen malih odstopanj; Amerika, pa tudi Slovenija nista več državi, v katerih bi se revolt in opozorilo na zagaten družbeni položaj posameznika še lahko odmevno izrazil v literaturi, kot recimo Gregor Strniša v Ljudožercih, kjer je fant jedel fanta - pri Harrisu ali Brett Easton Allisu pa zaradi zaostritve situzacije že človeške pošasti jedo pošasti.