Prvi bojni pohod, na katerega je odšel, je bil najpomembnejši in končal se je z bitko pri Megidu, za stari svet nenavadno ostro in dolgo, v kateri je mladi faraon prvič premagal sovražnike, združene v vojaško zvezo. Kmalu po tej bitki je Egiptu priključil plodna in s pšenico bogata polja v Siriji, iz katere je z akademskim občutkom pošiljal v Egipt razne vrste divjih živali in redke botanične primerke. Sinove iz sirskih plemiških hiš je poslal v Tebe, ne samo, da bi bili talci in da njihovim očetom ne bi po glavah rojile uporniške misli, ampak tudi zato, da bi se navzeli egipčanskih navad, ki bi jih kasneje širili po svoji deželi. Z zasedbo pristanišč v Palestini, ki jih je ukazal tudi utrditi, si je zagotovil izhodne položaje za osvajanje notranjosti dežele. Vrhunec vojaških uspehov je dosegel v triintridesetem letu svojega vladanja, ko je bil star devetintrideset let. V tem letu je izbojeval pomembni bitki pri Karkemišu in Alepu. Svojo armado je vkrcal na splave in prečkal Evfrat. Vdrl je globoko na ozemlje svojih najhujših sovražnikov Mitancev in jih na njihovem domačem ozemlju temeljito porazil. Klasično orožje tistega časa so bili loki, meči, puščice in kopja. Ob vrnitvi je poleg že prej stoječe stele starega očeta Tutmozisa I. dal postaviti stelo s svojim imenom, na katero je dal zapisati del dejanj v tem delu dežele. Tako je označil skrajne meje svojega velikega imperija.