Brez konkurence. No, sploh pa nikarte misliti, da so predsedniški kandidati, za katere se zdi, da so z Lune padli, slovenska posebnost. V ZDA, denimo, kjer se je predsedniška tekma že precej razplamtela, čeprav bodo volitve šele prihodnje leto, na startni črti že čaka, kajpada brez upa na zmago, sedemindvajset neodvisnih kandidatov in šestindvajset drugih moških in žensk, ki so jih predlagale ustavna, socialistična, prohibicijska in libertarna stranka in zeleni, med njimi kiropraktik Don J. Grundmann, Elaine Brown, nekdanja voditeljica Črnih panterjev, lektor Jarry Kann, Steve Kubba, borec za legalizacijo marihuane, in Gene Amondson, človek, ki hodi po državi in pridiga o zmernosti. Tudi na francoskih volitvah se tako rekoč vsakič pojavi kako ime, ki nima nobenih možnosti. Arlette Laguiller, zagrizena trockistka, sicer pa neporočena bančna uradnica iz predmestja Pariza, je prvič kandidirala štiriinsedemdesetega, pri triintridesetih, za tem pa še petkrat, vselej za marksistično Lutte Ouvrière, Delavski boj; neustrašno borko, ki si je za kampanjo zmeraj vzela neplačani dopust, je oseminosemdesetega volilo milijon in pol Francozov. Laguillerjeva je politiko jemala skrajno resno, samo za šalo pa se je v predsedniško tekmo podal veseli Coluche, humorist in komik, ki je, ločen in zapit, (prezgodaj) umrl pred enaindvajsetimi leti. Sin ulične prodajalke rož in pleskarja iz Neaplja, ki je pri dvajsetih začel nastopati, je zadnjega oktobra 1980 pripravil tiskovno konferenco in oznanil, da se bo enainosemdesetega potegoval za mesto predsednika. Zdelo se je šala, raziskava javnega mnenja pa je pokazala, da bi šestintridesetletnika, ki je na plakatih Francozom kazal nago rito, volilo 16 odstotkov državljanov. To ni edina podobnost z našim Krambergerjem – še bolj osupljivo se zdi, da sta se obe na videz šaljivi kampanji končali tragično: pri nas so ubili samega Ivana, predsedniškega kandidata, v Parizu pa »le« Coluchevega režiserja. Kaj pa če takšnele kandidature sploh niso hec?