Spomnim se, da sem pred davnimi leti z velikim začudenjem in občudovanjem prebral članek o našem rojaku, ki da je postal svetovni prvak v ribolovu ujel je največjo mečarico. Zraven je bila fotografija, na kateri je bil možak v primerjavi z ribo, ki je bila obešena z glavo navzdol, res naravnost majhen. No, to so bili časi naivnosti in nedolžnosti, ko še nismo nič vedeli o ribolovu velikih rib na tujih morjih, ne o tem, kakšna je vloga kapitana in posadke in kako nepomemben je pravzaprav tisti, ki si celotno barko z ekipo najame, kaj šele o tem, kako so priznani svetovni rekordi; namreč po vrstah rib in hkrati po vzdržljivosti najlona, s katerim so ujete. Potem sem bil na potepanjih po svetu ta so se, bog ve zakaj, vedno dogajala tudi na morjih in ob koralnih grebenih nekajkrat pred dilemo, ali bi si za velike denarje plačal mesto garača na hitrem ribiškem čolnu, in se vedno zelo hitro odločil proti. Ne samo zato, ker je to razmeroma drago, kajti za pol dneva ribolova lahko preživiš dva nizkoproračunska tedna v Indoneziji ali Indiji in več kot teden na Tajskem, Madagaskarju ali v Srednji Ameriki. Kar pa ne pomeni, da nisem hodil lovit, le ribolov je bil nizkoproračunski in sem moral tja grede veslati na pirogi, nazaj pa smo prav počasi jadrali. Ali pa sem lovil kar z brega. Ali pa sem se pridružil komu premožnemu in vse skupaj samo spremljal. Sploh pa so moji tropski ribiški neuspehi poglavje zase in kot nekakšna temna snov razžirajo siceršnje zadovoljstvo ob tukajšnjih dobrih ulovih, in če se res učimo na napakah, sem se v tropih kar precej naučil.