Pišem o tem, da si Nato in Zahod danes nadevata avreolo neke tradicije mišljenja (človekove pravice in pravice manjšin), ki nikoli ni bila v domeni velikih in močnih držav, ampak so jo vedno (in pogosto tudi neuspešno) zahtevale majhne in šibke države. V nasprotju z izjavami za javnost, ZDA v svoji legalno-politični praksi nikoli niso vsebinsko podpirale univerzalnosti človekovih pravic ali pa pravic manjšin. A vendar si vse bolj jemljejo pravico, da glede tega javno ocenjujejo druge ali jim celo grozijo. Prav tako pa tudi Evropska unija, ki v Agendi 2000 filozofira o nekih manjšinskih pravicah, ki jih morajo izpolnjevati kandidatke za vstop v EU, čeprav sama o tem nima nikakršne politike - zgolj štiri priporočila nepomembnega Evropskega parlamenta. ZDA pa, ki se danes po vseh televizijskih kanalih o tej tematiki širokoustijo, so edini univerzalni in pravno obvezujoči dokument za zaščito človekovih pravic, pakt o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ratificirale šele leta 1992. Ob tem so seveda dodale še dve strani t. i. rezerv. Da niso podpisale tudi obeh opcijskih protokolov h konvenciji, od katerih eden prepoveduje smrtno kazen, drugi pa omogoča pritožbe posameznikov nad državo, je seveda samoumevno.