Prav tako nerazumljivo se mu zdi, da država ima denar za pokrivanje škode, nastale po toči in suši, nima pa denarja, s katerim bi preprečila nastajanje takšne škode. Če bi država vsako leto na primer v sadjarstvo za protitočne mreže namenila milijardo pomoči, ki bi znašala 25 odstotkov naložbe, bi na leto pokrili 200 hektarjev nasadov, v petih do šestih letih pa bi predstavljalo polovico vseh nasadov, kar je dovolj, da pridelovalci ne izgubijo trga. Omenil pa je tudi namakanje. »V trenutku, ko zraven pristopi država s subvencijami, se cena gradnje namakalnih naprav močno zviša in kar je po njegovem še hujše, za zbiranje potrebne dokumentacije potrebujejo pridelovalci vsaj dve leti,« je na koncu še dejal prof. dr. Franci Štampar.