Kakšne oblike odporov se pojavljajo v Argentini in kakšne v Španiji? Kdo so pobudniki demonstracij, odporov? Kako je Španija reagirala na podporo njihovega predsednika iraški vojni? Kako vojno v Iraku sprejema/zavrača Argentina? Moje sodelovanje v odporih v Argentini sega v čas študentskih gibanj v 80. letih. Pozneje se nisem več aktivno vključil v nobeno gibanje. Zaradi svojega poklica sem sodeloval na mnogih manifestacijah, vendar posredno. Najpomembnejša gibanja odpora v današnji Argentini niso del nobene politične stranke niti uradne organizacije. Med njimi bi izpostavil skupine aktivistov, ki so nastale v notranjosti države, v provinci Neuquen, in se nato razširile po vsej državi. Gre za gibanje, ki je v nenehnem porastu od sredine 90. let do danes. Potem je tu še gibanje odpora znano pod imenom cacerolazo ali apagon2, ki je obstajalo že prej, vendar se je razraslo v času finančnega zloma države in je pripeljalo do padca predsednika Fernanda de la Rue. Vsa ta gibanja so nastala popolnoma spontano. V Argentini sta tako prebivalstvo kot vlada nasprotovala napadu na Irak. V Španiji je vojni v Iraku nasprotovalo 90 odstotkov državljank in državljanov. Vendar kljub temu vlada ni popustila niti za ped, čeprav je na prvem mirovnem shodu 15. februarja 2003, ko so protestniki zahtevali odstop predsednika vlade Aznarja, prišlo na ulice 7 milijonov ljudi, kljub ostremu nasprotovanju vse parlamentarne opozicije, kljub vsakodnevnim mirovnim akcijam, ki so potekale po vsej Španiji pred, med in po vojni, in dejstvu, da je bila Španija ena od držav, v katerih se je mobiliziralo največ prebivalstva v aktivnem nasprotovanju vojaški intervenciji v Iraku. Po vsem tem se sprašujem, kaj je to »demokracija«? Je to res samo možnost, da lahko vsake štiri leta izvolimo nekega diktatorja? Ali pa je to način vladavine, v kateri ljudstvo izbira svoje predstavnike, ki naj bi obstajali ravno zato, da bi preprečili prihod diktatorjev?