Ne verjamem v krilatico, da ima vsak narod takšne voditelje, kot si jih zasluži. To je nesmiselna krilatica, ki predpostavlja boljše in slabše narode ali celo njegove dele. S čim bi si, denimo, ena polovica Nemčije kot nacionalne entitete zaslužila drugačne politike in drugačen režim kot druga polovica. Razlike med obema povojnima Nemčijama in obema polovicama razdeljenega Berlina ter v nekaj primerih celo absurdne vzdolžne razdelitve ulic na vzhodno in zahodno mesto in pripadajoči režim tako najbrž ni možno pojasniti. Mar bi to pomenilo, da so imeli tisti iz sode ali lihe polovice, vzdolž razdeljene ulice avtoritarni komunistični režim, zato, ker so si ga zaslužili, druga polovica pa za popularnega župana in poznejšega kanclerja Brandta, ker so si to bolj zaslužili? Prej velja, da imajo narodi in državljani neredko slabše voditelje, kot si jih zaslužijo. Krilatica bi se prej podala k članom in privržencem političnih strank. V stranko prostovoljno vstopiš, jo prostovoljno izbiraš in iz nje izstopiš ali jo zavrneš, ko ne zadovoljuje tvojih političnih interesov. Pa vendar mnoge stranke pri iskanju voditeljev nimajo srečne roke. Pri nas sreče z izborom voditeljev nimata stranki krščansko ljudske provenience. Tako krščanski demokrati kot ljudska stranka sta celotno kratko zgodovino obremenjeni s krizo vodenja.