ževnost. Po koncu študija se je nameraval vpisati v vojaško šolo, vendar je zaradi očetove bolezni moral prevzeti skrb za družino. Poiskal si je službo pri nekem londonskem računovodskem podjetju, ko pa je čez štiri leta v Evropi izbruhnila vojna, je takoj izrabil priložnost in prostovoljno vstopil v vojsko. Po koncu vojne je odložil vojaško suknjo in se ponovno predal študiranju klasične književnosti. Toda očitno je bil njegov duh preveč nemiren. Pustolovska žilica ga je privedla v Afriko in tam je ustanovil turistično agencijo. Spoznal je mnoge pomembne ljudi in s svojo karizmo spletel mrežo poznanstev. Ko so leta 1960 izbruhnili nemiri v Kongu, je imel znanje, zveze in, kar je najpomembnejše, pustolovski duh, da začne življenje vojaškega plačanca. Sile Združenih narodov so leta 1961 iz Konga izgnale plačance Katange, med njimi tudi Hoareja. Po treh letih prisotnosti v državi so ZN menili, da je dovolj stabilna za samostojno življenje – vendar so se motili! Iz izgnanstva v Španiji se je vrnil Moise Tshombe in prevzel položaj ministrskega predsednika. Pri tem je trčil ob upornike, ki so jih z orožjem podpirale Sovjetska zveza in druge države komunističnega bloka. Videč, da sam ne bo kos situaciji, je na pomoč poklical belopolte plačance. Med prvimi je poklical Mika Hoareja in mu ponudil naslov poveljnika kopenskih sil. Irec tako mamljive ponudbe seveda ni zavrnil in je začel iskati plačance. V britanskih, belgijskih in južnoafriških časopisih je objavil diskretne oglase, k sodelovanju je povabil tudi nekdanje soborce iz Katange. Sestavil je osem enot z od 51 do 58 plačanci ter zanje uvedel naporno kondicijsko in tehnično urjenje. Ker je imel dobrega »botra«, so bili vojaki dobro opremljeni, vsekakor veliko bolje od upornikov, ti so ponekod vihteli kopja in ščite. Zato ne preseneča, da je z njimi opravil z lahkoto. Na naslovnice svetovnih časopisov pa sta Hoare in njegova plačniška skupina prišla leta 1964, ko sta v Stanleyvillu osvobodila tristo belopoltih talcev, ki so jih zajeli uporniki. Uporniki so mesto razdejali, župana pa prisilili, da je gol paradiral po ulici. Nato so mu vpričo vseh pri živem telesu izrezali polovico jeter in jih pojedli. Štiriindvajsetega novembra 1964 je v mesto vdrla Hoarejeva skupina in rešila talce. V naslednjih tednih je imel Hoare še nekaj podobnih akcij, rešil še nekaj belopoltih in si pri zahodnih medijih nabiral točke. Njegova zadnja pustolovska poteza je bila v Fizi Baraki pri