»Nikoli nisem prostovoljno vstopila v Cerkev.« V prvih stoletjih po Kristusu, razlaga doktor Saje, so krščevali predvsem odrasle, po dolgih pripravah, na velikonočno vigilijo, zdaj pa (in to zelo dolgo, vsaj tisoč sedemsto let) otroke, največkrat kmalu po rojstvu: v imenu troedinega Boga, razlaga dr. Andrej Saje, jih oblijejo z vodo. Janja Škrjanc iz Šenčurja, sploh ne edina članica Društva za osvoboditev živali, ki zahteva, kako naj rečemo, da jo izbrišejo iz članstva, ima potemtakem prav, ko zatrjuje, da »pravzaprav nikoli nisem prostovoljno vstopila v Cerkev«, vendar argument, pravi generalni tajnik in tiskovni predstavnik SŠK, ne zdrži: »Saj otroku tudi ne pustimo, da bi zrasel in se sam odločil, ali bo šel v šolo ali ne.« Za duhovno področje, se strinja, je sicer zares potrebna tudi osebna odločitev: prav zato pa so starši tudi dolžni, poudarja, otroka vzgajati v veri! Kaj pa če ga ne? Kaj pa če ga, a jo izgubi? Kaj pa če je razočaran nad domačim župnikom, nad drugimi verniki, nad samo institucijo? Kaj pa če ni drugega kot mlačnež, čigar vernost ne sega dlje, kot je napisal Dušan Jovanović, od krašenja božične smrečice?