Kdaj smo sploh zadnjič prebrali kako pozitivno pismo uredništvu? Resda so tovrstne rubrike namenjene opozarjanju na nekaj, kar ne gre, na nekaj, kar je bilo mogoče prezrto ali slabo interpretirano, kljub vsemu se pa sprašujem: zakaj lahko v tujem tisku preberem v tovrstnih rubrikah tudi pozitivne ocene določenih člankov, ki jih je revija objavila v prejšnjih številkah, v našem pa tega ni zaslediti? Kaj nam Slovencem onemogoča, da bi prostovoljno in brezplačno vzeli pero v roke in napisali tudi pozitivno oceno nečesa? Zakaj naša družba ceni le denarni ali športni uspeh, z veliko težavo pa kakega drugega? Ali res tako zelo velja, “koliko zlata kdo tehta” in koliko strelov je zadel? Se življenjski uspeh omejuje na to? Vlado Kreslin nas opisuje kot drevesca, ki se boje, da bi se eno od njih povzpelo više od drugih. Ne postavljamo se pod vprašaj, veliko lažje je živeti v varnem odobravanju vsega tega, kar je vedno bilo in mogoče vedno bo. Veliko lažje, kot si stalno zastavljati vprašaje, spraševati se o pomenu in namenu nečesa in navsezadnje sprejeti tudi dejstvo, da je življenje dejansko tudi veliko tveganje. Vsak dan lahko pademo in vsak posamični dan nas sili v to, da se naučimo vedno znova po teh padcih vstajati. Mogoče pomeni življenjski uspeh ravno to: naučiti se, kako zbrati moči, da se lahko po padcu zopet postaviš na noge. In, če si res tako dober, da ti uspe vedno znova, vsem življenjskim podplutbam navkljub, se postaviti na noge, potem si res drevesce, ki stremi više v nebo. Karkoli ti to nebo predstavlja in ti daje moč. mio, goriška trgovinska zbornica in bančni zavod FriulAdria in v katero sta vključeni tudi palači Coronini Kronberg in Lantieri, odslikava nekdanji sijaj plemiškega življenja. Gledalec se ob njej vrne v osemnajsto stoletje in zdi se mu, da je soprotagonist viteških obiskov, ljubezenskih srečanj, pa tudi soudeleženec pri zajtrkovanju, negi telesa, igrah in plesih, skratka, pri vseh opravilih in opravkih tedanjih stanovalcev. Naenkrat se bo z domišljijo znašel v nekdanjem plemiškem vsakdanjiku in spoznal, kako so pravzaprav živeli premožni plemiči in kaj so počeli. Na slovesnem odprtju, ki ga je v vzdušje časa ovila glasba lutnje in kitare Claudia Pia Liviera, sta spregovorila tudi Andreina d’Agliano in Christian Witt Dörring, strokovnjaka za porcelanaste izdelke oz. pohištvo. V novembru (prva 21. t.m. ob 17.30, drugi pa 28. t.m. ob isti uri) bosta v palači Attems imela dve srečanji, na katerih bosta spregovorila o izvoru, tehniki in stilu razstavljenih porcelanastih in lesenih predmetov. Sicer bo razstavo od 17. novembra do 8. decembra spremljalo še veliko drugih raznovrstnih, tudi filmskih in glasbenih dogodkov. Prvi od slednjih bo v soboto, 17. novembra, ob 17.30, ko bo duo Giorgio Samar, flavta, in Fabio Cadetto, čembalo, v palači Attems predstavil prvi del koncerta