Zahteva po sprejetju Izjave o spravi in Deklaracije o protipravnosti komunizma... je neupravičena. Še več, takšno poenotenje podobe preteklosti, kot ga s svojo verzijo ponuja npr. skupina poslancev s prvopodpisanim Ivom Hvalico, predstavlja nedemokratični nastop proti ustavnemu pluralizmu mnenj. Predlagatelji v svoji verziji namreč znova uporabljajo zavajajočo opredelitev “prostovoljna kolaboracija”, ki naj bi se bistveno razlikovala od “taktične” (Petrle) oz. “funkcionalne kolaboracije”, znova pa se srečamo tudi z zamešanim vrstnim redom: tekst deklaracije, ki so jo podpisali Hvalica in ostali, še vedno govori o “obžalovanju za vsemi žrtvami okupacije(!?), revolucije in kolaboracije”. (...) Glede na to je po pravno-formalni plati razprava o tem, ali je katerikoli dokument te vrste potreben (ali celo nujen) ali ne, čista potrata časa. Po drugi, vsebinski strani, pa je analiziranje intence, ki stoji za takšnim predlogom (in tako sem razumel “mini simpozij” Mirovnega inštituta) več kot nujno. V svojem opredeljevanju zgodovine obdobja ‘41-‘45 predlagani tekst - s svojo unifikacijo preteklosti - jasno sporoča, da za slovensko politiko, ki skrbi za “čiščenje” in “očiščenje”, obstaja samo ena resnica in zato tudi samo ena prihodnost. Kdo bi v njej (prihodnosti) moral zasesti ključno vlogo, je za predlagatelje sprave postranskega pomena, saj po interpretaciji, ki jo ponujajo, lahko kot kredibilna politična (ali “prava demokratična”) opcija vzdrži samo njihova politika.