Oh, Mr. Kitzelstein, ali lahko govorim o svoji materi, ne da bi občutil skrušeno hvaležnost? Da sem bil vzrok za njen zlom kariere, ni mogoče kar tako zavreči: Ko sem prišel jaz, je morala prekiniti svojo zdravniško izobrazbo. Seveda tega ni omenila ali namignila, takšna žrtvovanja je opravila molče. (Tudi če se še dandanes zagovori, da sem bil "breme".) Šele z desetimi leti sem spoznal, da sem jaz preprečil njen doktorat. Imela je veselje s svojim delom, bila je inšpektorica za higieno v Lichtenbergu, živela je samo za to delo, imela je svoje strokovno področje, haljo, pisarno, telefon, pol ducata asistentk in veliko, veliko terminov ... Inšpektorica za higieno ni povsem točno. Bila je boginja za higieno. Pregledovala je postajna stranišča in velike kuhinje, bifeje, hladilnice in kopališča, živilske oddelke in prostore za prhanje. Bila je bolj znana kot lichtenberški župan in značajsko je bila obdarjena z lastnostmi, ki so lastne sicer samo glavnim junakom televizijskih nanizank v trinajstih nadaljevanjih: Z zanesljivostjo! Kompetentnostjo! Angažmajem! Nepodkupljivostjo! Njen najbolj spektakularen ukrep je bilo štirinajstmesečno zaprtje hiše Alfreda Brehmna, troparija berlinskega živalskega vrta. Moji materi je uspelo, da je obiskovalce zavarovala pred ptičjim drekom, ki je padal po njih. Sicer pa sem svojo mater tudi sam enkrat videl v akciji, in kaj naj vam rečem: Bila je perfektna! Generacije higienskih inšpektorjev se bodo morale meriti s to žensko!