A dela se ni bala nikoli in takoj je poprijela, kjer je bilo potrebno. Za svoje prvo samostojno delo, ki ga je opravila v muzeju pa, še danes, po skoraj treh desetletjih, pravi, da ga je očitno naredila narobe. "Prof. Dular in Mihelčičeva sta veliko hodila po Beli krajini. Sama sem bila v muzeju, a ker ni bilo obiskov, rok pa tudi nisem mogla držati križem, sem se lotila pospravljanja ostankov gradbenega materiala, ki so ležali na grajskem dvorišču. Takrat se mi je zdelo, da sem našla zelo prikladen prostor zanje: grajsko štirno. Zidar Ivičič, ki je opazil navlako v vodnjaku, je takoj ugotovil, da je to moje maslo. Pošalil se je, da bova kar midva izpraznila vodnjak, če bodo dobro plačali. A še do danes se ni našel nihče, ki bi plačal za čiščenje in ostanki gradbenega materiala so še vedno v vodnjaku sredi grajskega dvorišča," se hudomušno nasmiha Ana, ki tudi sicer vedno trosi okrog sebe vedrino. Prav zato in zategadelj, ker ima svoje delo tako rada, se tudi najraje spominja lepih dogodkov iz svojega službovanja ali pa takih, ki so danes, ko gleda nanje iz časovne distance, vredni, da se jim, skupaj s poslušalci, od srca nasmeji. Tako se ji usta raztegnejo do ušes, ko pripoveduje, kako so pred prvo Vinsko vigredjo pred osemnajstimi leti pospravljali prostor za degustacijo, v katerem so imeli nekdaj stanovalci kleti, a ko so se odselili, so pozabili, da bi za seboj pospravili navlako. "Ropotijo smo znosili na grajsko dvorišče in zakurili kres. Saj bi lahko zažgali grad! A takrat na to ni nihče pomislil," pravi.