Edini Faradayev permanentni plin, ki se je še upiral utekočinjanju, je tako ostal vodik. Po van der Waalsovih ocenah naj bi bilo njegovo vrelišče nekaj nad 20° K. V glavni vlogi se je spet pojavil londonski Kraljevi inštitut, ki je leta 1897 dobil novega direktorja. James Dewar je bil že dolgo priznani raziskovalec nizkih temperatur. Spoznal je, da za utekočinjanje vodika potrebuje velike količine tekočega kisika in dušika, ki jih takrat niso znali primerno hraniti. V ta namen je izdelal posebno posodo z dvojno steno. Iz prostora med stenama je izčrpal zrak in tako preprečil prevajanje toplote. Notranjost posode je posrebril, da je zmanjšal sevalne izgube, in nastala je tako imenovana Dewarjeva posoda. Komercialno različico Dewarjevega izuma danes poznamo kot termovko. Dovolj opremljen se je z vso vnemo lotil vodika. Uspelo mu je le leto zatem, ko je bil izbran na prestižno mesto, ki ga je nekoč zasedal Faraday.