Toda vrnimo se k ministru, ki mu je uspelo preživeti vse politične viharje, izogniti se vsem čerem in pastem, ki mu jih nastavljajo njegovi politični nasprotniki. Najprej je iz profesorja napredoval v DEMOS-ovi vladi do zunanjega ministra. Prestal na tem mestu propad in zaton DEMOS-a, ki mu je bil - mimogrede, skupaj s svojo stranko somišljenikov (Bavčar, Kacin) pravi mecen. Vsekakor je temu dal pečat z Genscherjevim rumenim telovnikom in čez suknjič vrženim rdečim šalom. Kakšno leto kasneje je postal ljubljanski župan, kjer je na tem mestu nasledil uspešnega ljubljanskega vrtnarja. In Ljubljana je iz zelenega raja, ko so rožice in grmičevje že pošteno dušili naše glavno mesto, zadihala s polnimi pljuči sociologa kulture. Ampak prepirljiva narava in malomeščanska nagnjenost k hedonizmu (cigare, pipe, dobra papica in blekniti, preden premisliš) so ga pripeljale na rob prepada. Uspelo mu je skregati pol Ljubljane in za nagrado je odšel na službovanje v ZDA, za veleposlanika, kaj pa drugega. Iz takšne službe pa se Meta lahko vrne samo na ministrstvo. In tako je znova pri Drnovšku našel uteho v ministrskem žaklju. Tudi Rop se mu ni odrekel. In če je v času DEMOS-ove vladavine bil največji prijatelj s Kučanom, je v času Ropa pričel v večernih urah (v prostem času) prosto plezati skupaj z Janezom Janšo. Tako se kadrovska čistka našega Dimitrija ni dotaknila. Ministrstvo mu je usojeno.