Mnogokrat iz same želje po spremembi ali iz estetskega čuta, ki je v nas, želimo uporabiti manj znano besedo ali besedno zvezo. Zelo hvalevredna reč, če se pri tem spoštuje mera! To pa se ne dogaja vedno. Tako je zveza slovesna reka, ki sem jo nekje prebrala, neustrezna. Mnogo primernejša bi bila veličastna, mogočna reka. Drugje sem naletela na babje kvante. Ker pomeni kvanta prostaško šalo ali prostaško govorjenje, v članku pa to ni bilo mišljeno, bi v njem moralo stati babje čenče. Privid je nekaj, kar se nam samo zdi, da vidimo, v resnici pa ne obstaja. Podobno je prisluh nekaj, kar se nam samo zdi, da slišimo. Zato ne govorimo o policijskih prisluhih, ampak o policijskem prisluškovanju. Besede v času spreminjajo svoj pomen navadno hitreje kot obliko. Tako je v Prešernovem času pevec pomenil pesnika, podoba sliko, drhal množico. Te stare besede so se ohranile do danes, le njihov pomen je malo drugačen. Danes pevec poje sam ali v zboru, podoba je lahko marsikaj drugega kot slika in drhal pomeni divjo, nedisciplinirano množico. Tako je tudi z besedo vozač, ki sem jo nekje brala v pomenu voznik. Nekoč je obstajal samo vozač, ki je pomenil voznika. Ko ga je nova beseda voznik spodrinila, ni jezik odložil vozača med staro šaro, ampak ga je uporabil za nov pomen: pomeni človeka, ki se redno vozi z doma v službo (ital. pendolare).