Sprva se je morala prav siliti s pijačo, ker si je obupano želela družbe vrstnikov, hotela je soditi k njim. Pozneje jo je tepel mož, z njim je imela tri otroke, ni jih bilo lahko spraviti h kruhu. Ni vedela, kam naj se obrne po pomoč. Zase ni znala prositi, drugim pa je vedno priskočila na pomoč. Naposled je vendarle prosila strica, naj zanjo priredi pejotlov obred. »Vodja obreda ima svoj ognjeni oltar. Vsak udeleženec obreda se lahko zazre vanj in doživi oziroma prejme lastno videnje,« razlaga babica Margaret. »Jaz sem videla povsem razpokan polmesec. Takoj sem pomislila, da me čaka še hujša usoda, zelo sem se prestrašila. Obred je vodil stric in me ves čas opazoval. Videl je, da sem se hudo prestrašila. Toda poti nazaj ni bilo. Vztrajala sem in molila dalje.«