Predvsem s strahom in predsodki, ki so izvirali iz nepoučenosti. Ob prvem zlomu mi je umrl oče in mama je prosila strica, ali me lahko gre iskat v bolnišnico v Ljubljano in pripelje v Maribor. A si ta ni upal. Mama je na mojo bolezen reagirala noro. Očeta je vedno videla kot zgubo in vse upe polagala name, svojega edinčka. Potem pa tole. Čisto jo je strlo. Potem se je lotila novega projekta – skrbi za nebogljenega norca. Tri leta sem živel doma v uničujočem pokroviteljskem vzdušju, ko mi je na vse mogoče načine dajala vedeti, da sam nisem zmožen ničesar. Preden sem se končno lahko odcepil, sem se moral z mamo na smrt spreti.