“Zadnji dnevi starega leta. Čas, ko je v meni želja po toplini in bližini. Božični večer preživim z družino ob prijetni večerji. Razpoloženje je sproščeno in pomirjajoče. Nato vsi omagajo, jaz pa še nisem zaspana. V sobo grem poslušat svojo novo zgoščenko. Nihče me ne pokliče, nobenega božičnega voščila ne dobim in začenjam se počutiti samo. Rada bi objem. Spomnim se nanj. Kaj bi odgovoril na moj SMS? Napišem mu, da bi rada prišla k njemu na obisk. Odgovori mi, da ima v hladilniku srebrno penino. Da me pričakuje. Ne morem verjeti, da sem to res storila. Veselo skočim iz postelje in prosim strica, naj me zapelje do doma. Na poti se spomnim na temno modri korzet, ki sem ga kupila prejšnje leto – nisem ga še oblekla. Doma se uredim, prižgem cigareto in si natočim kozarec vina. Malo me je strah. Lepa si, si ponavljam. Pred njegovimi vrati se pojavim z nasmeškom na ustih in pozvonim. Ko mi odpre, mu skočim v objem. Strastno se poljubiva. ‘Ti je bilo spet dolgčas?’ mi reče. Prime me za roko in odpelje gor po stopnicah. Ko nama nataka šampanjec, si slečem pulover. Vidim, da mu je korzet všeč. Z obema rokama me prime za prsi in privije k sebi. Po seksu mi reče, da se bova nekoč poročila. To mi reče vsakič, ko sva skupaj, a še fant in dekle nisva. Že tretjo zimo zapored prihajam k njemu. Vedno si rečem, da potrebujem le seks, v resnici pa potrebujem njega. Zame je pač lažje, da si lažem, da ničesar ne čutim.”