Resnično je pomislila na to: enostavno zavrteti Buddyjevo številko in potem kar nekaj vprašati, je tam ta in ta? Prepričana je bila, da bi prepoznala Buddyjev glas -- ali Foleyjev, če bi on dvignil slušalko. Potem bi se pač opravičila, oh, narobe sem klicala, oprostite, in odložila. Zelo jo je mikalo, da bi poskusila. Ampak kaj, če prepoznata njen glas? Prešinila jo je misel, da bi prosila očka, naj telefonira on, a si je premislila, resnično bo najbolje, če naredi po pravilih. Tako je poklicala Burdona. Bil je mrtvo hladen, zanimalo ga je le to, kje je dobila podatke, in ko mu je povedala, je rekel: »Si pa res prizadevaš, Karen, a ne? Če hočeš, greš lahko z nami.« Povedal je, da bo najprej skočil do prijatelja sodnika po nalog za preiskavo, zbral fante iz moštva za hitre intervencije, Karen naj počaka kar pred Shalamarjem, skušal bo priti čimprej. Dodal je še: »Karen,« -- nič več ni bila samo >punca< -- »stopi, prosim, do hišnika po ključe stanovanja.«