Ker gonilnika še ne znamo napisati, bomo predpostavili, da nam je izvorno kodo podaril prijatelj, mi pa jo moramo zdaj prevesti in namestiti v operacijski sistem. Ker gonilnik ni standardna izvedljiva datoteka, je treba prevajalniku in povezovalniku navesti posebne parametre, ki opredeljujejo izhodne datoteke. V DOS-u so gonilniki v posebnih datotekah s končnico SYS, v katerih je prevedena in povezana programska koda, na način, ki je določen za gonilnike. V Windowsu so gonilniki posebne programske knjižnice (SYS, VXD in WDM), v Unixu pa prevajalnik najprej izdela predmetno datoteko gonilnika, ki jo povezovalnik skupaj z drugimi predmetnimi datotekami, ki pripadajo preostalim gonilnikom in strogemu jedru operacijskega sistema, poveže v eno samo datoteko, novo jedro operacijskega sistema. Pred povezovanjem je treba ustrezno spremeniti vsebino nekaterih sistemskih datotek. V okoljih Windows in DOS so gonilniki ločeni od jedra operacijskega sistema, torej v posebnih datotekah. Zato je njihovo nalaganje ob zagonu računalnika odvisno od vsebine nekaterih sistemskih datotek. V Windows 3.11, 95, 98, NT in 2000 ter nekaterih različicah Unix (npr. Linux) lahko uporabljamo tudi dinamično naložljive gonilnike, ki jih uporabniški program naloži, kadar jih potrebuje. Navadno uporabniški program komunicira z gonilnikom prek operacijskega sistema in je zanj delovanje gonilnika nevidno. Zadnje je značilno za blokovne gonilnike, ki omogočajo branje in pisanje podatkov na diskovne podatkovne nosilce.