Oče Pij, ki ga je papež Janez Pavel II. 2. maja leta 1999 proglasil za blaženega in bo 16. junija letos tudi kanoniziran, je ta trenutek ena najbolj znanih in popularnih italijanskih osebnosti tako med živimi kot med mrtvimi. Njegovo priljubljenost med množicami - podružnice z močnimi fondacijami imajo častilci očeta Pija tudi že na Irskem, v Angliji, ZDA, Kanadi, Južni Afriki, Indiji, Avstraliji in na Filipinih - bi lahko primerjali s kakšnim nogometnim mega zvezdnikom, recimo Vierijem, ali s pevcem Erosom Ramazottijem, vendar s to razliko, da se bo sij očeta Pija samo še krepil, medtem ko bosta zadnja dva že razmeroma kmalu utonila v pozabo. V zvezi s Pijem so zaznali tudi že obrise histerije širših razsežnosti, ki so v dneh pred veliko nočjo segli vse do naših medijev. Tako naj bi se na spomeniku, ki so ga očetu Piju postavili v Messini, pojavile krvave solze in v to sicilsko mesto so nemudoma zdrveli tisoči. A ni bilo nič. Neka gospa je sporočila policiji, da je kip s krvjo živalskega izvora premazal njen narkomanski sine. Ker pa nagon po čudežih ne zaspi, naj bi naslednjikrat, takoj po prvem razočaranju, solze dokazovali svetli madeži pod očmi blaženega. V pooblaščenem laboratoriju so ugotovili, da gre zgolj za sledove insektov.