Ob sobotah je zapiral prej, ura je bila točno pet, ko je iz ključavnice vzel ključ. Kot običajno je šel domov peš ob jezeru in je med potjo v italijanski restavraciji pojedel špagete. Ob sedmih je bil doma, na hitro se je oprhal, se uredil, vzel violino in sedel v svoj prastari peugeot. Skoraj pol ure je imel do druge strani mesta, kjer ga je točno ob osmih pričakovala stara profesorica violine. Že več kot tri leta je vsako soboto hodil k njej na inštrukcije, učila ga je pravilno igrati stare mojstre, Bacha, Mozarta in Beethovna, ki jih je potem med tednom doma vsak dan vadil pozno v noč. Za nikogar, za nobeno poslušalstvo, za usklajenost in občutke v tonih, ki so se izgubljali v mesečini ali vetru nad jezerom. Včasih je pomislil, da je to njegovo početje absurdno, brez pomena za kogarkoli, drugič spet se mu je zdelo, da je vse, kar ga sploh še zares zanima v življenju, lahkotnost v igranju starih mojstrov, to, da bi Bacha ali Mozarta ali Beethovna lahko zaigral tako, da ne bi več čutil violine pod brado in strun pod prsti, da sploh ne bi nič več mislil in čutil, da bi bili povsod samo še toni, pomešani med plivkanje vode in šumenje oddaljenih dreves.