Bono se je rodil leta 1960 v Dublinu kot Paul David Hewson, in kot trdijo njegovi domači, je do tretjega leta nenehno jokal. Vodili so ga na vse mogoče preiskave, a šele precej pozneje je izvedel, da ima najverjetneje redko hibo, ki se ji reče ekscentrično srce in s katero je mogoče povsem normalno živeti. Že kot osnovnošolec se je, ker je težko prenašal krivico, hitro stepel, doma so ga zato klicali antikrist, in tudi v strogi, versko usmerjeni gimnaziji za fante ni bil nič boljši – po letu dni so ga izključili, ker je profesorico španščine obmetaval s pasjimi kakci. Šele ko se je prepisal v mešano šolo, ki je bila bolj moderna in liberalna, se je popolnoma spremenil. Našel si je družbo, se začel učiti in tudi gledati za dekleti. Ko se je v njegovo šolo vpisala Ali, je imel oči le še zanjo. “Videl sem jo, ko je prvič prišla v šolo. Bila je kot sveža vrtnica, imela je črne lase, živo rdeče ustnice in zdela se mi je kot Španka. Čez nekaj tednov je postala moja punca, po nekaj letih pa tudi moja žena,” se spominja Bono, ki se mu je tistega leta zgodilo še nekaj, kar je spremenilo njegovo življenje. Na šolski oglasni deski je zagledal vabilo bobnarja Larryja Mullena, ki je iskal glasbenike za svojo skupino. Čeprav je pri 16 letih komaj znal odigrati nekaj akordov na kitari, se je odločil preizkusiti kot pevec tudi zato, ker je bil eden izmed najbolj priljubljenih dijakov. Že takrat je bil izjemno karizmatičen, dekletom se je zdel šarmanten, medtem ko je v moški družbi vselej veljal za vodjo, ker si je drznil početi stvari, ki se jih drugi nikoli niso upali. Sredi leta 1976 so se tako prvič zbrali fantje, ki takrat niso veliko vedeli ne o petju ne o igranju, a so že čez poldrugo desetletje zasloveli kot U2.