Društvo sem ustanovil leta 1999 – kmalu bomo imeli desetletnico –, ker sem želel Fincem predstaviti Slovenijo, ki jo redno obiskujem od leta 1997 in ki mi je postala kot moja druga domovina. Včasih se celo šalim, da si najprej želim pridobiti državljanstvo NSK (Neue Slowenische Kunst), potem pa Republike Slovenije. Ob ustanovitvi društva, konec 90. let je bilo članov zelo malo. Večina Fincev je mislila, da je glavno mesto Slovenije Bratislava in da je Slovenija tako nevaren kraj kot Kosovo. Zdaj imamo nekaj 100 članov. To so predvsem ljudje, ki so že obiskali Slovenijo. Predsedovanje Slovenije v EU je mnogim pomagalo najti Slovenijo. Od članov društva nikoli nisem slišal niti ene kritične besede o Sloveniji (in to je res!), vsi so takoj postali prijatelji Slovenije. Nekateri pravijo, da v Sloveniji obstaja veliko stvari, ki so boljše kot na Finskem. V društvu organiziramo prireditve, na katerih predstavljamo slovensko kulturo, glasbo in književnost. Tako smo leta 2007 praznovali stoto obletnico prvega prevoda iz slovenščine v finščino, to je bil Cankarjev roman Martin Kačur. Tudi turizem in predsedovanje Slovenije EU sta zdaj pomembni temi. Slovenci verjetno ne vedo, da je bil Leo Funtek (Ljubljana 1885 – Helsinki 1965) sin pisatelja Antona Funtka, profesor violine na Sibeliusovi akademiji in dirigent Finske nacionalne opere pa odličen pedagog, vzgojitelj mnogih finskih dirigentov, na primer Paava Berglunda in Jorme Panule. Po besedah Antera Karttunena, nekdanjega direktorja Arhiva plošč finskega radia, ki je marca 2005 članom našega društva predaval o njem, so ga imenovali »dobrodušni dinozaver«. O Funtkovi mladosti sta mi veliko povedala Tomaž Faganel in Nataša Cigoj Krstulovič iz Slovenije.