rovskih skladb. Na prvi (št. 41) je najprej 15 skladb (od Domovina je ena do Svitanica), potem pa še pet skladb iz cikla Najin ping pong. Na zgoščenki št. 42 je 19 skladb, od Po cestah zledenelih do Žabja modrost. Potem ko je končal glasbeno šolanje v Ljubljani, se je izpopolnil še v Pragi ter postal profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je poučeval tudi po vojni. Njegove predvojne in medvojne zborovske skladbe zaradi omejenih zmožnosti izvajalcev niso dosegale »svobodnega izraza«, ki si ga je želel, tako da se je razcvetel šele v petdesetih letih, ko je odločno prerasel »kalupe« predvojne glasbene ustvarjalnosti. V prvem povojnem obdobju se je loteval tem, značilnih za tisti čas, vendar nikoli ni zdrknil na raven propagande. V skladbah poznejšega obdobja, ki jih je napisal za različne zbore, vedno znova preseneča z inventivno uporabo glasbenih sredstev. Njegova ustvarjalnost ni nikoli zašla v stereotipnost osebnega sloga. mu poslušalcu. Napisal je vrsto borbenih in buditeljskih pesmi, loteval se je nacionalne tematike, v številnih pesmih pa je opeval idealiziran podeželski svet. set Anton Nagele (od Ciklame do Resignacija), štiri Stane Malič (od Bela breza do Cicifuj) in devet pesmi Mirko Filej (od Čolnar do Nekje v gorah). France Cigan je bil povojni politični begunec, ki se je ustalil na Koroškem in tam pomembno obogatil kulturni, predvsem glasbeno-zborovski prostor. Drugi skladatelj, ki je zaznamoval glasbeno kulturo koroških Slovencev, je bil Anton Nagele. Leta 1953 je v domašem Št. Jakobu nasledil svojo mater kot župnijski organist, kar je ostal do smrt leta 1992. Stane Malič je bil po vojni organist na Opčinah in profesor violine na Glasbeni matici (umrl je leta 1984). Mirko Filej je bil dolgoletni župnik v Mavhinjah, od leta 1951 do smrti leta 1962 pa je deloval v Gorici. Oba, Malič in Filej, sta s jevo zborovsko ustvarjalnost zaznamuje velika pestrost pristopov. Ustvaril je mnoge prepričljive glasbene umetnine.