Ko se je Rudolf zjutraj prebujal, je komaj lahko govoril. Zmeraj sem ga najprej vprašal: "Kako ti gre?" in na to vprašanje sem običajno dobil hripav odgovor, med gostovanjem po angleškem podeželju pa mi je le še zašepetal, dan za dnem enako: "Še sem živ." Zdelo se mi je, da so napori gostovanja iz njega iztisnili še zadnji kanček življenjske energije, čeprav je spal zelo veliko, običajno kar po pol dneva. Z masažo bi lahko precej pomagali njegovemu usihajočemu telesu, toda dobrih profesionalnih maserjev, takšnih, ki imajo na primer bogate izkušnje z vrhunskimi športniki, ni bilo ravno na pretek. Še tisti redki, ki sem jih našel in sem jim plačal po petdeset ali šestdeset funtov za en sam obisk, so stokali, da je zanje Rudolf trd oreh in da zlepa niso naleteli na kaj podobnega.