Osvoboditev. Dokler je imel ikarette, je Pavlin fotografiral za zabavo, ko pa se je dokopal do tenaxa, je pomislil, da bi morebiti lahko delal za liberalno Jutro: »Nekaj sem napisal o Ljubljani, in uredniku Ravljanu je bilo tako všeč, da mi je članek takoj objavil in honoriral.« Naslednja štiri leta, vse do diplome, je malo pisal in še več fotografiral, posebej po tistem, ko je Čoro Škodlar, profesionalni fotograf, izginil v partizane. Teh slik v Ljubljani 1941 seveda ni, v arhivu pa so, s tisočimi drugimi, ki jih je najprej kot študent in potem kot diplomant posnel v Ljubljani, zadnji dve leti vojne pa v Gorici, kamor so ga na obvezno delo poslali Nemci. Čeprav je bil v tistem času precej rojakom, ki bi jih bili sicer mobilizirali domobranci, priskrbel ponarejene legitimacije, v katerih je črno na belem pisalo, da so na obveznem delu in zato oproščeni vojaške službe, ga osvoboditelji za to, pravi, niso nič pohvalili: »Ker nisem bil niti partizan niti ilegalec, so me dodelili zaledni vojski, kar je bila oznaka za kramp in lopato.« Septembra se je iz Baške grape, kamor so ga bili poslali, vrnil domov in zaman prosil za službo: »Ko sem tovarišem povedal, da nisem bil v nobeni brigadi, listkov pa tudi nisem metal, so mi rekli, da bodo najprej poskrbeli za svoje.« Pospravil je kovček in šel najprej v Koper, iz Kopra pa naravnost v Trst, od koder je bila doma njegova mama.