V konceptu živalske blaginje pa se skriva hudo protislovje, saj ta predvideva, da živali sicer imajo svoje interese, a jih je mogoče žrtvovati, če so posredi koristi ljudi. Ljudje torej živali lahko uporabljamo za hrano, oblačila, zabavo ali poskuse, vse dokler z njimi ravnamo humano. Humano pa po pravilih IFTF pomeni živali strpati v kolone nad tal dvignjenih jeklenih žičnatih kletk, jih izpostaviti vetru in mrazu, da dobijo gost kožuh, in jih nato usmrtiti z zadušitvijo z ogljikovim mono- ali dioksidom, izpostavitvijo kloroformu, z električnim tokom, vbrizgavanjem odmerka anestetika in uporabo mehanskih naprav, ki prodrejo v možgane, kot predvideva 7. člen pravilnika o usmrtitvi živali iz veterinarskih razlogov, živali, ki jih redijo za proizvodnjo krzna, ter odvečnih enodnevnih piščancev in zarodkov v odpadkih iz valilnice. Humano je torej brez kazni odvzeti življenje nekomu, ki si ne želi drugega kot živeti, medtem ko so sorodniki oseb, leta vegetirajočih, ki želijo končati njihov vmesni obstoj, skoraj brez izjeme osumljeni za morilce iz koristoljubja.