Vožnja do Mokronoga traja slabo uro. Najprej naju pozdravi zlati prinašalec, ki si tudi od znotraj ogleda najin avto. Desa Muck naju pričaka na pragu svoje sto let stare hiše z angelci nad okni. Pove, da jo je projektiral Jože Plečnik za svojega prijatelja in da so prejšnji lastniki na podstrešju našli polno Plečnikovih pisem, ki pa so izginila. Pravkar se odvaja kajenja, in sicer tako, da je – prej verižna kadilka – pred štirimi dnevi zmanjšala število pokajenih cigaret na eno vsaki dve uri. Zato se težko zbere in bo s težavo odgovarjala na težka vprašanja. Iz kuhinje pritečeta dve mladi mucki. Ena od njiju kasneje sredi pogovora v kuhinjo prinese kačo. Ugotovimo, da je mrtva, naš fotograf jo na Desino prošnjo odnese iz hiše in takole mimogrede pripomni, da gre za gada. Gostiteljica, ki ima zelo rada živali, pove, da so bili tam, kjer je stanovala prej, slepci in belouške njihove domače živali, ki so jim lezle iz rokava v rokav in so se z njimi crkljale na kavču. Zakaj ste se preselili v Mokronog?Ker je bilo poceni. Tam, kjer sem živela prej, sem plačevala zelo visoko najemnino in treba je bilo nekaj narediti. Zdaj že nekaj časa ne živim več v mestu in to je dobro, ker je na deželi manj skušnjav, ki bi me odvračale od tega, da bi delala. Kaj pa vas odvrača od dela?Že kino je dovolj, da me odvrne od dela (smeh). Potem so to seveda obiski – ko smo bili blizu Ljubljane, smo imeli res veliko obiskov, tukaj na podeželju jih ni toliko. Sama tudi nikamor ne grem, ker ne vozim rada. Če bi bila v Ljubljani, bi se gotovo odzvala kakšnemu vabilu, tako pa sem večinoma doma.Ste najbolj brana slovenska avtorica. Po knjižnični izposoji ste s 65.000 enotami letno daleč na prvem mestu, sledi vam Svetlana Makarovič. Kaj je bistvo uspeha?Za odgovor na to vprašanje bi se morala zelo zbrati, kar bo brez cigarete zelo težko (smeh). Ne vem, uspeh je tako zelo relativna in individualna zadeva. Zame to ni kak poseben uspeh. Če bi ta branost in te izposoje prinesle tudi kakšen denar, potem bi že lahko govorila o uspehu. Res je, da mi to daje občutek, da ne delam zastonj, saj knjige pišem zato, da bi jih ljudje brali. Uspeh pa bo recimo to, če mi bo uspelo nehati kaditi in če bodo moje tri hčerke zrasle v kolikor toliko korektne ljudi. Uspeh je, če se kaj novega naučim. Poklicnih uspehov pa ne jemljem tako zelo resno. Dohodki od knjižnične izposoje so omejeni. Že pred časom ste dejali, da boste zaradi tega sprožili pravni postopek. Ste to že storili?Res so omejeni. Do 20.000 izposoj plačajo, kot je treba, potem se pa ne izplačuje več oziroma je ta odstotek neprimerno manjši in si razliko med sabo razdelijo tisti, ki ne dosegajo 20.000 izposoj na leto. Tisti avtorji, ki pišemo zelo brano literaturo – ki se ji pogosto očita tudi, da je trivialna –, zaradi nizkih knjižničnih izposoj in tudi zato, ker pri nas ni tovrstnega tržišča, ne moremo živeti od svojega dela oziroma zanj nismo stimulirani. Kolega Bogdan Novak je o tem že veliko povedal in mislim, da je tudi že sprožil sodni spor. Po drugi strani pa je res, da bi drugačni modeli razdeljevanja knjižničnega nadomestila oškodovali koga drugega, ki ni nič kriv, zato je to zelo kočljiva tema. Zakaj je popularna, torej zelo priljubljena in brana literatura pojmovana kot trivialna?Zato, ker se pri nas pisateljsko delo zelo mistificira (vstane in si prižge cigareto deset minut prej, kot je bilo predvideno). Večina ljudi se s pisanjem ukvarja kot s hobijem. Ponavadi imajo kakšno službo ali se preživljajo na kak drug način, dobivajo pa tudi štipendije in subvencije. Nikjer drugje pisateljev ne plačujejo, da sploh obstajajo, razen pri nas. Tako si lahko privoščiš pisanje vrhunske literature, ki je nihče ne bere, ali pa pišeš trivialne knjige. V obeh primerih pa bolj životariš. Sama sem med pisatelji nekakšna genetska napaka, kajti ne samo, da se dobro prodajam, ampak se mi tudi težko očita, da sem zanič. Imam nekaj nagrad in tudi kakšno dobro kritiko in me je težko obtožiti, da sem šund. Najbolj si želim, da bi bil pri nas to lahko poklic, od katerega bi se dalo živeti.Ali ni?Zelo malo nas je, ki od tega živimo, in vsi zelo trdo delamo. Trg za brano literaturo pri nas še sploh ni ustvarjen, tako da tisti, ki od pisanja živimo, za svoje delo ne moremo zaračunati dosti več od tistih, ki se ne berejo. Odstotki od prodaje teh ne zanimajo, ker ne prodajo dovolj knjig in so odvisni večinoma od subvencij. Zato pisatelji pri nas pač niso stimulirani, da bi pisali komercialno literaturo. Če ne bi imela treh otrok, če bi bila sama, bi verjetno lahko živela od pisanja. Otroke pa je treba nahraniti, obleči in šolati. Zato poleg tega, da pišem, tudi nastopam. Tudi drugi pisatelji sodelujejo pri bralni znački, predavajo in podobno, da si nekoliko napolnijo račun. Sicer pa nikjer na svetu ne obstaja več tip pisatelja, ki bi samo sedel doma in pisal ter hodil v oštarijo. Ta vrsta je izumrla. Danes je vsak pisatelj tudi svoj samopromotor, kar pomeni sodelovanje z mediji, potikanje naokrog po raznih festivalih, podpisovanje knjig po knjigarnah, bralne nastope itd.Se pravi, da so obiski po šolah in branja knjig ter pogovori z otroki, kot smo jih imeli včasih, še vedno aktualni? To je odvisno od tega, koliko je avtor voljan in kakšen sloves ima. Če si avtor, ki rad pride in tudi zna narediti dobro vzdušje in otroke animirati, potem je takšnih nastopov kar precej, predvsem tam okoli bralne značke. Včasih sem kar veliko hodila po šolah in vedno je bilo dobro. No, v resnici je bilo tako: vsakič sem šla z velikim odporom, ker imam tremo in se sploh težko premaknem kamorkoli, ko sem bila z otroki, pa je vse to izginilo in sem se odlično počutila.Kako pa otroci gledajo na vas, ko pridete v šolo in se pogovarjate z njimi? Različno. Hodim samo na podeželje. V Ljubljano ne grem, ker so ljubljanski otroci zelo razvajeni in jim moraš v šolo pripeljati najmanj Siddharto, da te sploh opazijo, na podeželju pa je drugače. Na začetku, ko sem začela hoditi po šolah, so se mi seveda smejali, ker so me poznali s televizije kot komičarko, in je bil to problem. Ampak so jim učiteljice povedale, da k njim prihajam kot pisateljica. Med mano in temi otroki se vedno nekaj zgodi. Rada imam, če me veliko sprašujejo, in vedno zelo odkrito odgovarjam. Skozi to mojo odkritost se zelo odprejo in na koncu smo potem vsakič že kot kakšna sekta (smeh).Kaj pa sprašujejo?Majhne otroke zanimajo bolj osebne stvari – kako je ime mojim živalim in otrokom, katere so moje najljubše jedi… Starejši pa sprašujejo že bolj profesionalno. Kdaj sem začela pisati, kdo me navdihuje, kaj rada berem, o nastopanju… Njihova vprašanja so že bolj podobna vašim, novinarskim. Prvo mladinsko knjigo ste napisali pred petnajstimi leti, brala jo je generacija, ki je zdaj že v službah in ima morda tudi že otroke. Zdaj pišete za otroke. Se generacije zelo spreminjajo? Bistveno se je spremenil svet, način življenja, otroci pa ostajajo bolj ali manj enaki in ne morem se odločiti, ali je to dobro ali ne. Njihove težave so še vedno povezane s samopodobo, zaljubljanjem, starši, šolo…Kaj pa vrednote? Kaj vse morajo imeti, kako morajo izgledati, da bodo »kul«… So na vrh vrednostne lestvice postavljene napačne stvari?Ne vem, ali je čisto tako. Ko je prišel kapitalizem in se je nenadoma dalo vse kupiti, je nekaj časa bilo pomembno tudi, kakšne kavbojke ali superge imaš. Vendar se mi zdi, da ta faza že precej popušča. Je pa res, da hodim po podeželju, kjer tega razlikovanja skoraj ni. Ne vem, kako je v mestih. Hkrati pa je tudi res, da je vedno več revščine in zato je trendovsko oblačenje vedno manj popularno. Ni več najpomembnejše to, kaj imaš na sebi. Je pa tako, kot je vedno bilo. Otroci so bili vedno uniformirani. Mi smo bili na primer hipiji in pankerji, zdaj so tudi oni hipiji, pankerji, metalci, so emoti, čefurji – tudi to je zdaj trend. Pomembno je, kateri skupini pripadaš, da se imaš lahko za frajerja in se počutiš varnega. Metalec zagotovo misli, da je največji frajer in da so panksi kmetje, in obratno. Mladina pač potrebuje to, da nekam spada, pripada, si definira mesto na tem planetu. Kar nekaj let ste pisali za mlade, za najstnike, zdaj zanje ne pišete več, začeli ste pisati za otroke. Kako to?Nehala sem, ker sem imela občutek, da se ponavljam in da sem najstniške teme obdelala, kolikor sem jih lahko in kolikor so me zanimale. Za otroke nikoli nisem nameravala pisati, ker mi je bilo to zelo tuje, treba je namreč uporabljati zelo izčiščen jezik, brez metafor in preveč pridevnikov, ironija nima v otroški literaturi kaj iskati. Ko sem začela pisati Anico, je bil v otroški literaturi trend domišljijskih knjig, kot je denimo Harry Potter, kjer nastopajo in otrokom pomagajo nezemeljska bitja, čarovniki, vile. Sama sem želela otrokom dati bolj realistično literaturo, brez čarovnikov, ki jim pomagajo in rešujejo njihove težave, knjige, v katerih se ne dogaja nič zelo nevarnega in izrednega. Ko sem bila majhna, sem zelo rada brala Elo Peroci, ker mi je dajala občutek varnosti, nekakšno zagotovilo, da bo vse v redu.Je težje pisati za odrasle ali za otroke?Ne da se razvrščati, kdo je bolj zahteven in kdo manj. Če berete intervjuje z otroškimi avtorji, boste izvedeli, da so otroci najzahtevnejši bralci; tisti, ki pišejo za odrasle, bodo najbrž modro tiho, vendar bodo dali vedeti, da je literatura za odrasle bolj zahtevno pisanje. V resnici pa je pisanje vsaj zame enako težak proces ne glede na to, ali pišem za otroke ali za odrasle. Odgovornost je enaka. Imate tri hčerke. Ste jim kdaj dali v branje svoje pisanje za otroke in najstnike, preden je bilo končano? Nikoli, prepovedala sem jim, da bi brale, dokler ni bilo dokončano. Kadar pišem, sem zelo nervozna in zelo nerada govorim o tem, kar delam. Kadar imam prižgan računalnik, jim ne dovolim niti, da bi stale za mojim hrbtom, kjer bi lahko prebrale, kaj je na ekranu. Najstarejša me zna tako skritizirati, da potem postanem sredi procesa tako negotova, da začnem popravljati tudi tam, kjer ni treba. Pišete za generacijo, ki je dobesedno prilepljena na računalnik. Ampak računalnik knjige vseeno ni povozil. Kaj je pripomoglo k temu? Morda tudi bralna značka?Gotovo tudi. Odvisno, kako je izpeljana. Sem pa prepričana, da se različni otroci rodijo z različnimi talenti, nekateri so bolj nadarjeni za matematiko, drugi za šport, nekateri pa imajo radi besede. In ti bodo brali ne glede na to, kaj boste naredili, da jim to priskutite. Tiste, ki jih branje ne zanima, ki jim je to težko, pa se da pripraviti k branju samo s knjigami, ki jih res pritegnejo. Če boste otroka posiljevali z literaturo, ki je pretežka in mu ne leži, boste dosegli samo to, da se bo pozneje, ko bo odrasel in mu ne bo treba več brati, knjig na daleč izogibal. To pa ne pomeni, da otroci ne smejo prebrati tudi kakšne žalostne zgodbe. Kakšna travma ne škodi. Otrok ni dobro preveč zavijati v vato, starši smo danes vse preveč zaščitniški.Pa vzemiva otroka, ki ga zanima veliko različnih stvari in vse približno enako. Kako ga pripraviti do tega, da ne bo sedel za računalnikom, ampak bo bral knjigo?Skoraj gotovo bo raje sedel za računalnikom, razen če bo knjiga res zelo zabavna. Je pa otrokom treba postaviti meje in pravila. Absolutno ni nobenega drugega načina, kot da omejiš čas, ki ga smejo preživeti za računalnikom, pri igricah in na MSN-ju, če ne, jim ga moraš vzeti. Pri nas imajo prenosnik in ko je dovolj, ga samo zaprem in odnesem. Trenutno je v popravilu in zdaj tudi najmlajša, ki sicer ne bere prav rada, veliko bere, začela je celo nekaj komponirati na sintesajzer. Vi veliko igrate igrice, kajne?Jaz sem zasvojena z njimi, oziroma sem bila. Ampak ne zanimajo me tiste, kjer se je treba povezovati v razne skupnosti in sklepati zavezništva. Sem bolj »samotni jezdec«. Se da računalniške igrice primerjati s knjigami ali sta to dva povsem različna svetova?V bistvu nista tako različna. Sem sicer zelo proti temu, da človek postane zasvojen, se pa lahko tudi iz igric kar veliko naučiš. Imajo podoben princip kot knjige. Tako knjige kot računalniške igrice nas na neki prikrit način učijo o življenju. Pri igricah imaš namreč različne nivoje in preden prideš z nižjega na višji nivo, se moraš nekaj naučiti, izpolniti določene naloge, opraviti s sovražniki in preprekami. Enako je v življenju: dokler se nečesa ne naučiš, ne rešiš nekaterih problemov, ne moreš napredovati. Igrice pokažejo, da se je treba s težavami soočiti, če želiš nekaj doseči. Obstajajo razne tajkunske igre, kjer si gradiš različne imperije. Začneš z majhno slaščičarno z nekaj tortami in moraš znati dobro gospodariti, da imaš potem na koncu cel imperij. To je denimo zame zelo dobro, ker ne znam delati z denarjem, ker se tega nikoli nisem naučila. Lahko si tudi uresničuješ želje. Vedno sem si želela, da bi imela kmetijo, ki je sicer nimam, imam pa jo na računalniku, kjer redim ovce, krave...So to igrice, ki vzgajajo take male Boške Šrote?Mene ne morejo na noben način vzgojiti v Boška Šrota, ker nisem te sorte. Če imaš malo smisla za podjetništvo, pa zagotovo lahko malo pomagajo. Niso samo škodljive, to hočem povedati.Vaši literarni junaki in junakinje imajo praviloma težave s samopodobo. No, v resnici je malo takih, ki ne bi imeli tovrstnih težav, le da jih nekateri ne kažejo tako očitno. Izbirate take junake zato, ker se s takim, ki nima prav veliko težav s samim sabo, ne da povedati dobre zgodbe?Sami ste rekli, da takih, ki nimajo težav s samopodobo, skoraj ni. Ta tema mi je blizu, ker sem se večino življenja ukvarjala s svojo nizko samopodobo. Škoda, da sem se tega zavedela zelo pozno, ker se prej o tem ni govorilo. Včasih smo namreč imeli samo komplekse – večvrednostne ali manjvrednostne, in pri tem se je končalo. Jaz sem se sama sebi zdela grozna, vsi drugi pa so se mi zdeli v redu, mnogo boljši od mene, in vedno sem si želela biti nekdo drug. Verjetno bi bila zadovoljna sama s sabo, če bi bila zelo povprečna, če bi imela povprečno življenje, povprečne misli in službo in povprečnega moža, ampak potem to ne bi bila jaz, sicer pa tega ne bi vedela, ker bi bila preveč povprečna. Ta moja strastna želja po povprečnosti izhaja iz globokega pomanjkanja občutka osnovne varnosti.Nekoč ste dejali, da so vašo generacijo vzgajali v prepričanju, da nič, kar ste naredili, ni bilo dovolj dobro. Zdaj je to precej drugače, kajne?Ja. In prav je, da otroke pohvalimo, tudi za malenkosti. Verjetno moja generacija – mi smo namreč tisti otroci, ki nismo bili nikoli dovolj dobri – toliko bolj pazi, da svoje otroke hvalimo in da niso za nič prikrajšani. Toda najbrž pri tem pretiravamo in postajamo druga skrajnost svojih staršev in vzgojiteljev. Sama sem to že počela, ker sem se blazno bala, da me otroci ne bodo marali, če jim ne bom ustregla, in nisem prenesla, da bi bili nesrečni. Želela sem preprečiti, da bi bili takšni, kot sem bila jaz, ko sem bila majhna in sem bila pogosto žalostna. Želela sem jim pokazati, da so ljubljene in sprejete ne glede na vse. Nato sem opazila, da mi pred nosom odraščajo tri punce, ki nimajo prav dobrih delovnih navad in samodiscipline, znajo pa nakladati sto na uro, da dobijo tisto, kar hočejo, in bi lahko šle takoj blebetat v parlament. Ko sem to opazila, sem tak osebnostni razvoj ustavila s tem, da sem ob pohvali povedala tudi, kaj ni v redu, in začela uresničevati svoje grožnje, če niso opravile svojih dolžnosti. Iz srca upam, da še pravočasno. Kaj pa samostojnost otrok?Veliko manj so samostojni, kot smo bili mi. Čeprav so nam starši samopodobo sesuli, je treba priznati, da so nas vzgojili v zelo samostojne ljudi. Niso bili tako paranoični, kot smo mi. Spomnim se, da sem se sama vozila k stari mami z avtobusom, ko sem bila stara manj kot deset let. Naučila sem se delati ogromno stvari, ki se jih danes otroci ne znajo. Kakšen je odnos današnjih mladostnikov do spolnosti? Vaša knjiga Blazno resno o seksu je namenjena prav njim, da bi premislili in se pripravili, preden začnejo spolno živeti. Začnejo bolj zgodaj kot generacije pred njimi?Ja, in upam, da so se iz knjige kaj naučili (smeh). Tudi mi smo se pri štirinajstih že učili poljubljanja na šolskih izletih. Spolnih odnosov seveda še nismo imeli, tudi knjig o seksu ni bilo. Današnji najstniki pa, kolikor vidim, kar zgodaj začnejo, čeprav ne bistveno bolj zgodaj, kot smo mi. Zala! (Zala je Desina najstarejša hčerka, ki ima 21 let.) Kdaj začnejo najstniki s spolnimi odnosi? Zala: Večina tam nekje pri šestnajstih. Poznam tudi punco, ki je začela pri trinajstih, ampak to je izjema. Desa: No, potem pa ni take razlike. Z zaščito ali brez nje? Zala: Po mojem pol-pol. Desa: Se pa gotovo kondomi uporabljajo več, kot so se, ko smo bili mi najstniki. Saj sploh ne vem, ali so takrat že bili, ali pa jaz nisem vedela zanje. Še dve leti nazaj sem kupila kondome, zdaj jih je toliko različnih – sem mislila, da so žvečilni gumiji, ker je bilo na pisani embalaži narisano neko sadje (smeh). Zaščitni znak moje generacije ni bil kondom. Mi smo pazili. Verjetno tudi zato, ker ni bilo toliko spolnih bolezni. Nekaj se pa ni spremenilo: še vedno si vse punce ne želijo nič drugega kot ljubezen. Fantje pa so se spremenili in način zbliževanja tudi. Ko sem bila mlada punca, najstnica, sploh ni bil problem dobiti fanta. Šla si v kino ali na sprehod, na sladoled in so te že začeli ogovarjati, te kam povabili, recimo. Ni jim bilo težko potruditi se, da bi dobili punco, naj bo samo za seks ali za kakšno resnejšo zvezo. Grebli so se za punce. Kadar smo šle na bazen, so hodili mimo v paradi, noter vlekli trebuhe in te tunkali. Danes pa tega ni. Sploh ne vem, kako se fantje in punce spoznavajo – še najlažje je fanta spoznati preko računalnika. Kako pa se potem danes fantje obnašajo?Bolj so introvertirani, zadržani. Ne vem, ali so jih punce res nehale zanimati, ali gre res za pomanjkanje testosterona, ali za to, da se punce drugače obnašajo. Imam pa teorijo, ki se ji boste verjetno smejali. Povejte!Pravi, da se je v pradavnini samec moral boriti za svojo samico. Tudi v živalskem svetu je tako, da samica deluje, kot da je samec ne zanima. Zato mora samec hoditi okoli nje, tuliti v luno, se tepsti z drugimi samci, šopiriti s perjem ali kožuhom... Vse sorte mora narediti, da se potem lahko pari, in verjetno je prav to prizadevanje tisto, ki vso stvar naredi zanimivo in privlačno. Danes pa se fantom ni treba kaj veliko prizadevati in jih vse skupaj ne zanima več. Lahko, da je tako. Ne vem. Zagotovo pa se je nekaj spremenilo. Včasih smo se deklice, ko smo se začele razvijati, skrivale. Zdaj pa večina punc ni tako sramežljiva?Večina najstnic nosi globoke dekolteje že takoj, ko jim zrastejo prsi. Zelo zgodaj si jih dajo tudi povečati, če niso zadovoljne z njimi. Ko je malo prej najin pogovor prekinil telefonski klic, ste osebi na drugi strani rekli, da pod nobenim pogojem ne greste pred kamero. Dolgo obdobje, skupaj kar 18 let, pa ste veliko nastopali na televiziji.Res je. In vesela sem, da se je končalo. To je bilo nujno zlo, ker sem potrebovala denar, da smo lahko živele. Delali ste na televiziji, pišete, zdaj tudi igrate. Kaj od tega vas najbolj veseli?Če bi imela kako rento, ki bi meni in mojim hčeram zagotavljala spodobno življenje, ne bi ne pisala ne igrala ne nastopala na televiziji, ampak bi sedela doma, imela veliko živali in še več otrok ter najboljši računalnik na svetu za igrice (smeh). Trenutno me najbolj veseli igranje v gledališču, pa še to me je že začelo malo dolgočasiti. Rada počnem nove stvari. To me nekaj časa blazno drži in take stvari zagrabim z obema rokama in jih ne spustim. To velja tudi za računalniške igrice. Ko najdem kakšno novo, je ne izpustim iz rok, dokler je ne naštudiram, dokler ne prodrem v možgane tistega, ki jo je ustvaril. Ko pa ugotovim, kako razmišlja in kakšni so njegovi triki, me neha zanimati.Torej znate najti motivacijo?Ja, in zato sem šla letos volit. Nisem šla na vsake volitve, letos pa sem šla, ker s to vlado nisem bila zadovoljna. Zakaj ne?Zaradi njene davčne politike. V takih finančnih težavah, kot sem bila zadnja štiri leta, nisem bila še nikoli, pa sem imela že velike težave. In ne pristajam na to, kar govori Janša, da je šlo za ideološko delitev. Tega ne verjamem in to me žali. Večina ljudi je razmišljala podobno kot jaz. Ljudje bi radi samo bolje živeli in imeli občutek varnosti.Ampak ta vlada je za ljudi naredila tudi dobre stvari: brezplačni vrtec za drugega otroka, vinjete…Ne vem, zakaj nismo imeli vinjet ali brezplačnega vrtca že pred štirimi ali tremi leti. Ali takrat to ni bilo mogoče?Kako na vas gledajo drugi avtorji v Sloveniji?Zelo redko se srečujem z njimi. Z večino nimam stikov, z nekaterimi pa smo veliki prijatelji. Nekateri kolegi me imajo radi in me spoštujejo in se jim to, kar delam, zdi dobro, drugi se zmrdujejo. Velikokrat slišim, da govorijo, da je uspeh mojih knjig rezultat tega, da sem bila na televiziji, pa moram reči, da se je branost mojih knjig potem, ko sem šla s televizije, dvignila. (Med smehom) Morda so bili ljudje tako hvaležni, ker sem šla s televizije, da so začeli brati moje knjige. Doslej ste bili zelo proti temu, da bi se včlanili v društvo pisateljev. Zdaj se o tej možnosti pogovarjate s pisateljem Slavkom Preglom. Zakaj ste si premislili?Nisem si premislila. Predsednika Društva slovenskih pisateljev Slavka Pregla zelo spoštujem in vem, da si zelo prizadeva, da bi spremenil pogled avtorjev na lastni poklic, dvignil zaupanje bralcev v slovenske knjige in pomagal avtorjem do dostojnega življenja s pisanjem. Zaupam mu in ker vem, da je veliko naredil tudi kot predsednik bralne značke, sem mu pripravljena pomagati. V društvo pa bi se težko včlanila, glede na to, da že toliko let govorim, da se ne bom. Razen če bi bila znotraj tega društva neka sekcija, v kateri bi podobno razmišljali kot jaz, potem bi aktivno delovala v njej. Denimo v sekciji nesubvencioniranih avtorjev, lahko rečeva tudi žanrskih ali komercialnih avtorjev. To je ideja mojega agenta, ki jo podpiram, ker je njegova velika želja, da bi to tržišče nekako dvignil. Boste naredili kakšne korake v tej smeri?Bom. Vse, kar mi bo agent svetoval. Kdo vse pa bi bil v tej sekciji?V njej bi bili avtorji, ki so zelo brani, tako da nimajo prav veliko od tega. Na primer Janja Vidmar pa Bogdan Novak, Aksinja Kermauner... Jih je kar nekaj. Mislite, da ljudje vse knjige, ki si jih izposodijo, tudi preberejo?Mislim, da ne. Sama jih ne. Vsakič, ko grem v knjižnico, naberem toliko knjig, da jih komaj nesem – glede na naslov, opis, ki je na zadnji platnici, ali če mi kdo knjigo priporoči. Potem pridem domov in jih začnem prebirati. Do konca preberem približno polovico, druge neham brati, ko ugotovim, da me ne pritegnejo.Izposoja v splošnih knjižnicah se je v zadnjih dvajsetih letih potrojila, medtem ko se količina napisanih knjig od leta 1995 ni tako zelo povečala – s 3194 na 4684 izvodov. Kaj to pomeni? Da ljudje radi berejo, vendar nimajo denarja za knjige?Knjige so predrage. Še posebno drage so bile, dokler smo imeli pretežno luksuzne izdaje knjig, ki ne služijo branju, ampak dekoraciji. Zdaj se stanje izboljšuje, čedalje več je cenejših, žepnih izdaj, ki so knjigo naredile dostopnejšo. Zelo všeč mi je tudi, da knjig ne prodajajo več samo v knjigarnah kot v nekem svetišču, kjer ti prodajalec-svečenik prodaja knjige, o katerih velikokrat ne zna povedati prav veliko, ker ni skoraj nobene prebral. Po mojem bi morale biti knjige naprodaj povsod. Všeč mi je, da jih najdem na poštah, v trafikah, samopostrežnih trgovinah, da lahko, ko stojim v vrsti, mimogrede pobrskam še po stojalu s knjigami in najdem kaj novega, kar me zanima, in to tudi kupim, ker so dokaj poceni – toliko kot dva ali trije zavojčki cigaret, kar pomeni, da si bom zdaj lahko privoščila še več knjig. Take knjige tudi ni problem podariti, če je nekomu všeč. Dobre so tudi te akcije, ko ponujate knjige skupaj s časopisi, čeprav založniki tega niso pretirano veseli. Odkar imamo tudi cenejše izdaje knjig in se jih da kupiti tudi drugje – v Mokronogu na primer ni knjigarne, kar pomeni, da sem se prej morala usesti v avto in se odpeljati v mesto, če sem želela kupiti knjigo –, je moja knjižnica precej bogatejša, kot je bila prej. ožnja do Mokronoga traja slabo uro. Najprej naju pozdravi zlati prinašalec, ki si tudi od znotraj ogleda najin avto. Desa Muck naju pričaka na pragu svoje sto let stare hiše z angelci nad okni. Pove, da jo je projektiral Jože Plečnik za svojega prijatelja in da so prejšnji lastniki na podstrešju našli polno Plečnikovih pisem, ki pa so izginila. Pravkar se odvaja kajenja, in sicer tako, da je – prej verižna kadilka – pred štirimi dnevi zmanjšala število pokajenih cigaret na eno vsaki dve uri. Zato se težko zbere in bo s težavo odgovarjala na težka vprašanja. Iz kuhinje pritečeta dve mladi mucki. Ena od njiju kasneje sredi pogovora v kuhinjo prinese kačo. Ugotovimo, da je mrtva, naš fotograf jo na Desino prošnjo odnese iz hiše in takole mimogrede pripomni, da gre za gada. Gostiteljica, ki ima zelo rada živali, pove, da so bili tam, kjer je stanovala prej, slepci in belouške njihove domače živali, ki so jim lezle iz rokava v rokav in so se z njimi crkljale na kavču. Zakaj ste se preselili v Mokronog?